LORDS OF TRIDENT – Frostburn
(Killer Metal Records, 2015)
Določenih ploščkov se po tem, ko vidiš promocijske fotografije benda, enostavno obotavljaš vzeti v roke, saj se bojiš uničiti receptorje za objektivno presojo o kakovostni glasbi; ker metalci v kostumih iz kakšne fantasy konvencije ljubiteljev pogrošne literature nimajo veliko skupnega z definicijo kakovostnega metala, je takšna usoda doletela najnovejšo ploščo ameriških power metalcev Lords Of Trident, album Frostburn. Bulšiterski nadimki, kot so Fang Von Wratenstein, Killius Maximus, Pontifex Mortis, Asian Metal (mar ni to kar žanr zase?) in učeno Dr. Dante Vitus obetajo prozaični power metal ter klišejske epske sage in nekaj takega tudi dobite, a je potrebno nekaj le pristaviti – ker ima založba Killer Metal Records očitno zelo nadarjen oddelek skavtov, ki brskajo za novitetami predvsem po ključu kakovosti, kvaliteta izdelka prijetno preseneti!
Poudariti velja predvsem udarno moč glasbene podlage temu soundtracku o podvigih vitezov svetega trizoba. Kitarse so nadstandardne in polne vitalne moči ter prevetrene virtuoznosti. Asian Metal na eni in Killius Maximus znata iz svojih kitar izmolsti pravo dozo udarnosti, ostrine ter prepričljivosti, ki križancu Spinal Tapov, Manowarjev ter teatra ostalih obskurnosti poze dodaja najboljši sijaj kakovostnega heavy metala (vključno z Judasi, Diom ter morda na trenutke tudi Maidnov). Bobni in bas so tudi v visokem kakovostnem rangu, najmanj pa prepriča sladkobno mehkocurni Fang Von Wrathstein, ki mu manjka ostrina in moč. Madisonski teater posebnežev kljub trpkemu priokusu pretiranega piflerstva predstavlja najboljše v sferah power metala že z uvodnim spustom na ploščo.
Knights Of Dragon Deep je krasni uvod, kjer se zrcali obilo potentnosti in veščosti. Harmonije se nizajo na kompaktne in kot britev ostre kitare, dobro voljo pa vam v počutje vtke tudi dobra doza dinamike, prehodov, všečno poigravanje s solažami, le vokale bi najraje odmislili ali pa jim pomagali spustiti na plan frustracijo in jezo, ki jo v neskončnem blodenju nesmrtnih borcev za pravico po zaledenelih prostranstvih čudaškega sveta izzivov kleni razpizdenci nujno potrebujemo. Fang je žale preveč zaprisežen klišejski normi osemdesetih, v svoji mainstreamovski previdnosti in korektnosti do prapočela ameriškega zvoka pa zveni enostavno preveč neizrazito. The Longest Journey s tehnično brezhibnostjo nadaljujej briljantni tehnicizem glasbene podlage na način, ki tako zlahka polzi v slušne kanale s precej zmanjšanim tempom. Winds Of The Storm vrnejo agilnost dogodja v višjo prestavo. Izvrstno tekstopistvo se bolj potentno izpostavi z grmečo formo skladbe Manly Witness, s presenetljivim akustičnim uvodom sladkih kitar pa ste zatem deležni najvšečnejše skladbe Haze Of The Battlefield. Ritmični prelomi, suspenz, grmeče resoniranje res vrhunsko zastavljenih kitarskih rifov predstavljajo bend v res dobri luči. Odštevši tipično ameriški zvok se Lords Of Trident predstavljajo na korekten način kot bend s potencialom na dejansko vseh nadaljnjih skladbah.
Korekten izdelek se po polovici nadaljuje v istem stilu, v isti maniri. Brutalno, skoraj skandinavsko nabrušeni tempo skladbe Kill To Die pogreša le brutalne vokale, ne pa v nebo plezajoči tenorski falzet skopljenega frontmana, dobro utečeni kliše skladbe Den Of The Wolf, z bečimi zvoki ameriških musle predelanih avtomobilov podkrepljeni Light This City (hmmmm, kaj imajo grmeči osemvaljniki opraviti s srednjeveško sagico o vitezih, mečih in zmajih?), teatralično naorkestrirani The Cloud Kingdom in epsko zastavljena katarza z bleščečim finalom skladbe Shattered Skies pletejo zgodbo o brezmejnosti fantazije ter trdem delu. Lords Of Trident so kakovosten bend, ki bo power metalske fane dobil na svojo stran že s promo fotografijami, skeptike obskurne komedije kostumov, pretiranih zgodb ter poze pa predvsem z glasbo, ki je na nivoju, tehnično izpopolnjena in ušesom enostavno zelo všečna. Frostburn je kakovosten obrtniški izdelek, ki vam pred očmi plastično pričara z bolj ali manj polno močjo podobe posebnega univerzuma, v katerem je vse možno, na power metalski kolaž stereotipov pa od prvega posluha dalje zlahka gledate kot na sočno poslastico, ki pod kopico cukra in pretirane metalske instant amerikanizacije skriva tudi kakovost dobrega glasbenega dela, umetelnost prepričljive metalurgije. Potrebna bi bila le dva popravka, da bi bila celota popolna – sam bi odštel kostume, za osrednji mikrofon pa postavil namesto fantka s smešnim imenom kakšnega bolj s testosteronom napolnjenega divjaka in stvar bi bila popolna, a to je že stvar okusa in o okusih ne velja razpravljati.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 7 / 10
Dont check this out!
