POVERTY’S NO CRIME – Spiral Of Fear
(Metalville Records, 2016)
Progresivna metalska scena neguje različne pristope do izražanja note progresivnega, vsem pa je skupna težnja po sterilni, čisti, izraziti produkciji, idealnemu ravnotežju med organskostjo ter znanstveno sterilnostjo studija, pri veliki večini bendov pa se glavno težišče zastavlja okoli težkih kitarskih rifov ter virtuozno gosto natkanih kitar. Sodeč po sedmem ploščku precej podcenjene in globalno manj znane nemške zasedbe Poverty’s No Crime, albumu Spiral Of Fear, je ena najpomembnejših odlik progresivnega albuma sledenje estetiki ameriških očakov proga, skupini Dream Theatre in temu berlinski peterec dosledno sledi že od leta 1991 dalje. Spiral Of Fear devet let po albumu Save My Soul servira precej nespremenjeno vizijo proga. Tu so težki kitarski rifi, ki bi jih zlahka pripisovali Johnu Petrucciju, nato precej sanjavi, čisti, epsko nastavljeni vokali, AOR kuliso pa dopolnjuje galantna kulisa zračnega zvoka, ki pa zavestno koketira s temačnostjo realnosti bolj resonantnega zvoka, precej klišejske klaviature ter bobni pa s pretencioznim basom posnemajo vzdušje albuma Train Of Thoughts, a z nekak čudaško sentimentalno vezanostjo na zgodnja devetdeseta ali rushovski zvok osemdesetih.
Osem delov celote se posveča esenci strahu ter tesnobi življenja, a že na začetku bi izpostavil preveliko doslednost forme, ki se v svojem ukalupljenem formatu zelo hitro obrne proti esenci, duhu same plošče ter jo dosledno duši, ubija. Akustični tremendum uvoda z uvodom skladbe The Longest Day nemudoma odpre vse dobro znane ventile distorziranih kitar Marca Ahrensa, ki s precej osiromašenimi klaviaturami Jörga Springuba tkejo teksture prek basa Heikka Spaarmana ter bobnov Thea Tegelerja, prek celote pa se nalagajo labrievski vokali Volkerja Walsemanna. Celoti ne manjka red – tega je, mimogrede, celo preveč. Lična kopija že slišanih standardov je skladna produkcijska celota je pusta in brez iskrice strasti, privlaka inovativnosti, kar bend maskira z množico solaž, karnevalsko epskostjo, pompom, pretiravanji v mnogoterih plasteh. Korektno, a žena prvi posluh občutno preveč pretenciozno. Spiral Of Fear poskuša dramaturgijo popraviti s pridihom nevihtnosti, a kristalno osladni klavirski zvoki že uvodoma ubijajo potenco. Sladkoba strahu se vihari z umetelnimi kitarskami pasažami, ki zvenijo kot Petruccijevo ogrevanje, vaje za gibkost prstov. Tipična, suhoparna foreignerovska produkcija je kmalu na svoje maksimumu precej klišejskega AOR-ja. Rustikalni pridih osemdesetih vpihuje toplino, mehke linije pa nimajo nič skupnega z esenco pada po spirali strahu in tesnobe. Kontradikcija forme in vsebine izpoveduje prebujeno slo po kreiranju, pobegu normam, precej oklestena in obrtniško popolna kemija vseh gradnikov zvočne celote pa zastavljenim okvirjem namensko ne poskuša ubežati, temveč se jim dosledno podreja. Fatamorgana z orientalsko metriko, melodiko, bolj visokotonsko podprtim basom, je nedvomno eden pompoznejših trenutkov plošče, ki tako prekleto resonira na DT da se lastne čiste linije benda Poverty’s No Crime domala ne sliši. Six Degrees Of Inner Turbulance, a s pritiskom na zavoro in gumb za prekinitev strasti, če do nje kakorkoli pride je slišati tudi na instrumentalnem izkazu moči benda s skladbo A Serious Dream. Subtilno nastavljene kitare, precej nedomiselna raba klaviatur, nato pa se v občutje Survivorjev prikradejo duhomorno korektni vokali, ki ne kričijo po odklonu od forme. Malce več jajc v mošnji se da čutiti s skladbo The Fifth Element. Agresivni instrumentalni podtoni, (končno) bolj odprtI orgelski registri in občutek grožnje dokazujejo, da bend zmore, če hoče, a očitno si ne drzne staviti vse na bolj potentnega in trdozvočnega konja. Škoda. Po rustikalnem pop rocku Scorpionsov dišeči The Ballad Of ’91 se podreja mehkejši formi, namenskemu sentimentu utišanju jeze in revolta. Občutek pešanja sape dosledno nadgradita tudi finalni dejanji s skladbama Dying Hopes ter sklepnim skoraj deset minut trajajočem nategovanju formata plošče s komadom Wounded.
Tetralika je popolna, rustikalnemu progu pa manjka ostrina, izvirnost, notranja inerca, notranja moč, magnetizem drznosti. Poverty’s No Crime so izvrstni glasbeniki, vešči studijskega dela, a sedmi plošček Spiral Of Fear je vse prej kot izdelek, ki bi premikal milje forme v letu 2016. Večna zmota dosledne »progresivnosti« je ubila notranje dogajanja, draž, občutek naravnosti, spontane notranje kemije, zato preveva ploščo v celoti občutek upehanosti, neiskrenosti, manjka notranjega dogodja. Ni presenečenj, sicer korektni studijski izdelek pa kaže vsaj na to, da je zatišje prekinjeno in da se bend na veselje oboževalcev benda ali zbiralcev vsega, kar se etiketira z imenom »prog« le prebuja iz dolgoletnega sna, pasive in kreativnega brezdelja. Upajmo, da bo na osmem ploščku slišati več spontanih izbruhov bolj substancialnega muziciranja, ki bolj kot na karto varnosti in korektnosti normam stavi na adut preboja tesnobnih meja za vsako ceno – tudi za ceno preživetja samega.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
