THE BOYSCOUT – My Route 66
Blood Red Rose: A Rock Fantasy
(Sonic Revolution, 2015)
Ko naletim na rock zasedbe ali glasbenike, ki že navzven poudarjajo svoj bikerski status, sem do bendov velikokrat upravičeno rezerviran. Vsak pri nas v Sloveniji so takšni bendi zgolj cover zasedbe, ki s svojimi komadi predstavijo prekleto tanek nabor svežine, dodelanih idej ter produkcijske globine. Seveda obstajajo tudi izjeme, a ko sem se prvič poglobil v materijo glasbenika iz Nemčije, ki si je nadel umetniško ime The Boyscout so se vsi strahovi materializirali ter se postavili v lično ravno vrsto, pripravno za milostni odstrel. Glasbenik The Boyscout pogumno ponudi tako svoje stare bisere ustvarjanja kot tudi povsem svež material gostovanj ter legendarnih priredb, ki asocirajo baje na legendarno ameriško cesto Route 66. Kolaž karaoke glasbe ter mehkocurnih skladbic je vse prej kot nekaj, kar bi nakocinilo pravega rockerja ali bikerja – ali prav obratno …
Najprej postrezimo s par fakti. Gospod The Boyscout je sin gastarbajterske družin, ki je kot pol leta star otrok z imenom Manuel Mijalkovski svoj dom našel v mestecu Balingen v Nemčiji. Po kopici singlov lahko pogojno govorimo o začetku plodne glasbene poti, saj je po spevnih, a nikakor posebnih singlih Hey… I Love You!!!, Bikers Feeling iz leta 2009 ter 2012 v istem letu sklenil izdati glasbeni prvenec, dolgometražni plošček Blood Red Rose – A Rock Fantasy z ducatom skladb, ki bi bile prav zlahka podpisane z imenom Pop Design. Skupni imenovalec konfuznega prvenca so super lahka, predvidljiva produkcija, trda germanska izgovorjava angleških besedil ter tona cukra. Sexi Taxi Driver s še največ energije ter potentnih kitar servira uvod, ki bi ga pričakoval na bikerski zabavi. Stereotipni ritmični splet Van Halnovskih solaž prek Bon Jovi ritmike, povrh pa sicer raskavi, a vseeno na mainstream rock navlečeni preživeti vokal, ki bi v osemdesetih morda funkcioniral, dandanes pa … Blood Red Rose z abotnim božičnim pritrkavanjem po zvončkih povzroči baladni izpad debelega črevesja, kot bi to povzročila tudi rockerska različica Brendija. Oberkrajnerski baladni bonbonček povzroča alergijo, tako prestavim po predvidljivem prvem ponovljenem refrenu ter duetu z Amando Somerville na nadaljevanje. Kot bi me prek semplanih bobnov ter akustike poskušal iz zasede napasti Vili Resnik. Will We Ever Make It Through The Night? Nope! Little Lie je svojo definicijo trdega rocka posnel pri Jon Bon Joviju, kot tudi predvidljivi Look At Me Now. Kje z vraga je The Boyscout v svoji gonji po korektnosti izgubil svoja jajca? Brezvezna produkcija z osladnim prelivom se nadaljuje tudi v bolj oktanskih izlivih rockerske potence. Bonnie Tyler bi naslovno skladbo serije Friends zapela na prav enak način, kot ga servira z I’ll Be There For You gospod The Boyscout. Caroline z abotnim morenjem strasti nadaljuje. Glavno orožje pored ritem mašine so tokrat klaviature. When The Children Cry z akustično baladico spomni na začetek devetdesetih, ko so vsi prodajali svojo rockersko sentimentalnost prek tone imitacij skladbe More Than Words, le da je The Boyscout bližje Dadiju Dazu kot Extremom. Hey… I Love You s patetično skladbico pripravi do tega, da preverim, ali nisem po pomoti v predvajalnik dal CD Kelly Familly, Bikers Feeling v maniri najbolj divjega člana irskih zvočnih popotnikov, Joeya Kellyja, prinese malce trših sentimentov. Od kod vse te asociacije na zasedbe in ljudi, ki bi jih v svoji mladosti najraje utopil v žlici vode? Benigna spevnost skladbe Angel ter naslovna baladica občutka ne popravijo. Prvenec ne bi bilo potrebno podarjati v tem res specialnem paketu z naslovom My Route 66, saj kaj prida ne izgrajuje kakovostno predstavo o The Boyscout kot rock fenomenu, vrednem pomnenja.
Pa preidimo na plošček predelav. Karaoke CD za bikerski late night se začne z Born to Be Wild. Precej cenena predelava Steppenwolfov servira obetavno izboljšavo okusa v ustih tudi zavoljo nekdanjega člana zasedbe Bonfire, gospoda Clausa Lessmanna za vokali. Takoj zatem preidemo na sladkobo zasedbe Poison ter skladbo Ride The Wind. Tokrat se za kristalno imitacijo osemdesetih skriva Michael Voss, prvo grlo zasedbe Bonfire ter Mad Max. Če so Metallica Segarjevo Turn The Page popravili (stvar okusa), The Boyscout vidijo v tem bolj porno feeling erotične B-produkcije. Božični zvončki ter izumetničena godala ter prekleto oklestene kitare in pa frulice. Uffff … Vnovični šok za organizem! Patty Smith ter Bruce Springsteen sta zakrivila še kar spevni duet osemdesetih Because The Night, ki sem ga po dokajšnjem trudu potisnil v podzavest ter pozabo, a The Boyscout z Lindo Lulka tripa prav na stare sentiše. Dokaj solidno oddrgnjeni približek originala premakne množice morda na kakšni žurki v spodmnjem Dupleku ali Borovnici, ni pa primeren za arene. Rockerski standard komada Get Your Kicks On Route 66 se nadaljuje s precej razbarvano različico skladbe Wheel In The Sky, ki pod glasilkami Paula Sortina iz zasedbe Quiet Riot ne zveni niti približno tako, kot so ga spisali Journey. Premalo je občutka, sentimenta, globine. No Easy Way Out, skladba iz filma Rocky IV je že iz ust Robbieja Tepperja zvenela grozljivo, ko pa se k delu spravi The Boyscout se stvar niti malo ne popravi. Solidna imitacija osemdesetih uničuje receptorje za dober okus, kar ne popravi niti sanjava solaža niti Knight Rider občutek pri izteku skladbe. Jebeno nepotrebno! Nato pa country standard Take It Easy redneckov Jackson Brown, ki mu pritegne nekdanji član zasedbe Rainbow Tony Carey, pa vseeno ni faktorja kocinjenja, nato podaljšek agonije s Foreignerevim s senzualnim hripanjem Oliverja Hartmanna iz Avantasie – Juke Box Hero. Precej dvodimenzionalna kopija standardov se sklene s Cohenovo Hallelujah, kar je blasfemija popolnega stereotipnega okusa. Vesel sem samo dejstva, da se v katalogu The Boyscouta niso našli AC/DC!
Pa preidimo na ocenjevanje, če je to po preizkušanju potrpljenja s precej zlizanimi klišeji sploh možno in potrebno. The Boyscout je sicer marljiv fant, ki pozna veliko vplivnih glasbenikov, a tudi kopica potentnih gostov ne more izprati občutek, da smo se po pomoti znašli na terasi, kjer se zavoljo zamere do trdega rocka nad vami znaša v osemdeseta zaljubljeni nostalgik s Casio sintesajzerjem, kitaro ter staro zguljeno pesmarico. Karaoke masaker dobrega okusa me ne popelje po legendarnih kilometrih ameriških prostranstev, temveč me pripelje blizu temu, da bi vzel v roke puško ter razstrelil najprej CD predvajalnik, nato pa si za konec milostno sodil še sam, a ne bom. Popolni izliv brezvezja tudi v dvojnem odmerku ne opravičuje dejstva, da je celota plošče My Route 66 zgrešena investicija. Morda bo ob tem kdo zameril pretrdo sodbo, saj je vse korektno zapakirano in lepo spolirano, a tudi germanska pedantnost ne more skriti praznine, brezvetrja, diabetične grožnje, ki jo v svojem paketu razgaljenja in svetoboljne nepotrebnosti podarja mož, ki je prišel srečo iskati na daljni tuji sever. Morda bi to darilo Manuel lahko podaril svojim najožjim prijateljem ter družini, ostalemu svetu pa razodetja svoje pogrošne vizije vsaj v takšni obliki le prihranil ter zamolčal …
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2,8 / 10
