ROCK HARD SECIRNICA — LED ZEPPELIN |
Taken from RH 4 / FEB 2010 Grupiji s cepetajočimi ribami v vseh možnih in ne možnih odprtinah, dirke z motorji po hodnikih hotelov, v jezeru se potapljajoči avtomobili in več koke kakor sahara premore peska. Led Zeppelin so bili kralji nekontroliranih ekscesov in reinkarnacija klišejskega trojčka; sex, drugs and Rock´n´Roll. Tudi tretjega od teh klišejev so ti štirje anglež do tragične smrti svojega bobnarja John Bonham leta 1980 živeli bolj kot katera koli druga konkurenčna skupina. Njihov večnivojski glasbeni stil se ni dal žanrsko opredeliti. Nemalokrat preko tri ure trajajoči koncerti in njihov občutek za neodoljive možganske ognjemete je postavil Zeppeline za najbolj uspešen rockband vseh časov. Še danes skupina dokazuje, da po 27 letih bolj ali manj odsotnosti iz scene (kakor se je to zgodilo dec. 07) z svojim renuion nastopom pometejo vse live prireditve leta 07 iz mize kot da bi ostali preformerji bili le skupek nezanimivih osnovno šolskih formacij. Nepogrešljivo !
I(Atlantic, 1969) Točno 1.782 britanskih funtov so odšteli za v pičlih 15 urah v Londonu posneti epični prvenec vseh prvencev hardrock scene. Studijski profiji Jimmy Page (g.) in John Paul Jones (b./k.), front-pav Robert Plant in kaotičen težkokategorijaš John Bonham že z svojim trdim openerjem albuma ´Good Times Bad Times´ vstopijo v novo glasbeno ero, ki vsebuje ubijalske power-riffe, raznežen blues, baladično ranljivost, zvočne preproge orgelj, kontrolirano psihadelično norost in tako ustvarijo svežo, kompleksno in nase vezajočo revolucionarno celoto.Pred studijskim terminom skupina ni našla časa za komponiranje (četvorica je namreč morala oditi kot spremljevalen band Pagevih Yardbirds po skandinaviji) prav tako so bili pod ogromnim časovnim in finančnim pritiskom. Atlantic je avans v višini 200 000 dolarjev nakazal šele po končanem snemanju. Mogoče ravno ta atmosfera še dandanes začara z svojo neverjetno intenziteto in brezčasnostjo. Le nekaj mesecev kasneje po svojem izzidu tale kos low budget produkcije, kljub pomanjkanju podpore Tv in radio medijev v prvih tednih uigra 3,5 mio us dollarjev in ustvarjalce iztrelil kot band leta v obdobju, kjer se je Flower-Power končno izpel in dal prostor prihajajočemu obdobju brezmilostnega kitarskega šredanja. Vrhunci: ´Dazed And Confused´, ´Communication Breakdown´
II(Atlantic, 1969) Komaj se je debi album znašel na prodajnih policah že so Led Zepellin zmetali skupaj svoj drugi nad-album. Denarja sedaj res ni več primankovalo, ampak zato je veliko bolj primankovalo časa na podlagi vedno daljših in obširnejših US turnej. “Stali smo pod extremnim časovnimi pritiski, komade smo morali pisati kar v hotelskih sobah in letalih” se spominja Page leta kasneje” basic trak posamezne skladbe smo posneli v Londonu, v New Yorku smo dodali vokale, posnetke ustne harmonike v Vancouvru in za mix smo zopet leteli v NY. “ Izdelek zato ne zveni raztrgano ali nasilo skupaj zložen marveč nam ponuja bolj navdihnjeno in zaokroženo celoto kakor monumentalni prvenec. “II” vsebuje nekaj najbolj legendarnih Zep- riffov (med njimi nesmrtni ´Whole Lotta Love´, kakor tudi sproščene surf -elemente (´What Is And What Should Never Be´), žalostne orgle (´Thank You´) in dokaj mirne ur-verzije skladbe “Moby Dick” katero raztegnejo u živo v morilski drum solo. Highlights: ´Whole Lotta Love´, ´Heartbreaker´ III(Atlantic, 1970) Za svoj tretji album so si fantje prvič določili malce daljši časovni okvir in tako ustvarili okolje v katerem so se lahko poljubno igrali z novimi zamislimi ter inštrumenti. Medtem ko se njihove blues korenine pomikajo vedno bolj v ozadje se eksperimentira z drugimi inštrumenti, recimo; godala in indijske melodije (“friends”), banjo (“Gallows poe”) ter folk in country elementi (“Bron-Y-Aur Stomp”). Seveda so istrelili celo salvo hardrock granat od katerih najbolj istopa ´Immigrant Song´. Po zelo sproščajoči songwriting fazi v gorski koči blizu Wallesa je skupina na snemanju v deželski hišici Headley Grange blizu Londona počela marskiatero vragolijo. Stopnišča so končala v kaminu, mikrofoni so se napeljevali po dimnikih in postavili so recimo kitarski feršterker v Wc da bi našli inovativne zvoke. Nekaterim fanom je pri izzidu “III” album deloval preveč proggy vendar se z leti ta originalen kos glasbe transformira v enega najbolj raznolikih, napetih in izvirnih del skupine. Vrhunci: ´Immigrant Song´, ´Friends´, ´Gallows Pole´
UNTITLED(Atlantic, 1971) Njihovi prvi trije albumi so bili božji dar brez napake, ampak z svojim četrtim neimenovanim albumom so se odmaknili od vseh zemeljskih primerjav. Nikoli kasneje jim kitarska muza ni bila tako naklonjena in zelo fokusiran, melodiji usmerjen, razigran material z izbranim zvokom je izmenčno skrbel za kurjo polt in solze sreče pri poslušalcu. “ Stairway To Heaven´ pozna vsak vendar preostalih 7 komadov ni niti za trohico slabših. Združili so svoje trademarke v popolno celoto, ki je po AC/DC “Back in Black” postal najbolj uspešen hard album vseh časov. Album je brez naslova in imena benda na coverju ohromil številčne trgovine z nosilci zvoka. Kaj naj bi natančno pomenili štirje simboli na notranjem ovitku albuma , ki naj bi predstavljali posamezne ustvarjalce še vedno ni točno razkrito. Plant je nekoč izjavil, da je le njemu kot edinemu smrtniku Page razložil pomen “Zoso” vendar je pozabil in tako lahko le menimo, da malce temačne mistike mora biti prisotne na vsakemu albumu stoletja. Vrhunci. Vseh osem skladb Houses Of the Holy(Atlantic, 1973) Kaj lahko še pričakujemo po takšnem albumu in ostalih delih? Vsaka druga skupina bi odšla v predčasni pokoj ali bi se do konca življenja srčeevala na re-nunion špilih po zemeljski obli. Ampak kreativna pot angležev leta 1971 še zdaleč ni zaključena. Dve leti kasneje presenetijo z zelo širokim spektrom glasbenih inputov tako recimo najdemo funk (“The Crunge´) ali reagge (´D´yer Mak´er´), ki se brez težav ujamejo v glasbeno sliko skupine. Še vedno znani atributi ustvarjajo celoto ter ustvarijo ravnotežje med arhaično trdoto, toplimi božalci duš, nikoli moteče eksotike, progresivo ki služi skladbam in za zjokati lepa ampak nikoli kičasta romantika. Albumu „Houses Of The Holy“ mogoče manjka nad- skladba ampak kot celota se mu ni potrebno skrivati za svojimi predhodniki. Vrhunci: ´No Quarter´, ´The Ocean´, ´The Rain Song´ Priporočljivo Physical Graffiti(Swan Song, 1975) Če bi leta 1975 Led Zeppelin v trgovine postavili le prvi del dvojnega albuma „Physical Graffiti“ bi se ta prav gotovo znašel med zgoraj omenjenimi albumi. Tako poslušalec na drugem kosu vinilu dobi ponujen material, ki ravno ne blesti in vendar ima možnost odkriti devet minutni opus “In the Light”. Žal se neupravičeno razgubi v primerjavi z s skladbo Kashmir´ kakor Queenova skladba “The prophet,s Song” v primerjavi z “ Bohemiam Rhapsody” izdano na “A nigth of the Opera”. Posebej je še potrebno omenit, da je ta album izšel na lastni založbi Swan Song in cover artvork odprtega okna nudi ure in ure užitka ob iskanju detajlov. „Physical Graffiti“-Highlights: ´Trampled Under Foot´, ´Kashmir´, ´In The Light´ Presence (´76) Slišno opešana, pregorela in tudi z drogo zasvojena skupina posname v Münchenskem Musicland-Studiju „Presence“ (1976), na katerem se nahajata bombastičen monolith ´Achilles Last Stand´ in dušnistriptease ´Nobody´s Fault But Mine´ – dva največja Zep-klasika. .Edini, ki ni se ni totralno odbil v skupini je le še john Paul Jones; Page se bori z heroinsko odvistnostjo, Bonham se je zapil do delirija, Plant žaluje za svojim umrlim sino Karac. Skupaj nametani „In Through The Out Door“ (1979) lahko nase upozori z multikulti hitom ´Fool In The Rain´, sproščenemu Country-rockerju ´Hot Dog´ in mini-rockopero ´I´m Gonna Crawl”. Prvi natis vinila izzide v rjavi sexshop embalaži.
Mlačno
Coda (Swan Song, 1982) Album je izšel po smrti john Bonhama in ga je sestavil Page iz raritet, “In Through The Out Door“-outtakevov, in solidne priredbe Ben-E.-King-a (´We´re Gonna Groove´). Materiali so bolj nekaj za zbiratelje kot pa za sladokusce. Po skoraj osmih odličnih albumih “Coda” predstavlja slovo mega skupine katero si je marsikdo drugače zamislišljal
Live-presežek How the West was won Medtem ko je prvi zapis Zep-koncerta The Song Remains The Same“ (1976) na vinilu bolj zadovoljiv in zabaven istoimenski kinofilm ki si ga je vredno ogledati že zaradi odpičenih vmesnih sekvenc prav „How The West Was Won“ predstavlja najboljše oderske momente tega kvarteta. Od Page osebno izbrani posnetki iz leta 72 navdušujejo poznavalce med drugimi z 25minutno verzijo skladbe ´Dazed And Confused´ ničkaj veliko krajše ´Whole Lotta Love´ in skoraj 20 minutnim Moby Dick” infernom. Kdor si te erupcije energije prepiha skozi betico na primerni glasnosti doi približno občutek kako neverjetno nadrealni so bili koncerti te skupine v 70 tih.
Druga dobra live izdanja; „BBC Sessions“ ( dvojni-CD z posnetki iz ´69 in ´71 leta) in priporočljiv dvojni dvd katerega so poimenovali kar “Dvd”. Solo- vrhunci
JIMMY PAGE & ROBERT PLANT – NO QUARTER (Phonogram, 1994) Jimmy Page, ki se je po razpadu LZ ukvarjal bolj z obskurnimi sodelovanji kot recimo z David Coverdalom („Coverdale Page“, 1993) in Paul Rodgersom (The Firm, dva albuma 1985 in 1986) in tako zapravljal svoj čas. Šele z dvojnim albumom posnetim v živo naslovljenim „Live At The Greek“ v sodelovanju z The Balck Crowes je dosegel neko post- Led Zeppelin kvaliteto. Medtem je Robert Plant ustvarjal času primerne zahtevne rock albume, predvsem isztopajo „Dreamland“ (2002) in „Mighty Rearranger“ (2005) .Pravi raziskovalci bi se mogoče morali lotiti Plant-komplet boxa “Nine lives” z mnogimi dodatki. Posebna magija je bila prisotna le takrat kadar sta Plant in Page skupaj vstopila v studijo. Na fenomenalnem dokumentarcu potovanja „No Quarter“ sta določene biserje iz backataloga popestrila z gostujočimi glasbeniki med drugimi v maroku in egiptu. Lastne nove kompozicije sta predstavila na albumu „Walking Into Clarksdale“ (1998). Michael Rensen/RP
Diskografie (brez Best-of albumov)
I (´69) |