MAXXXWELL CARLISLE: “Visions Of Speed And Thunder”
(Killer Metal Records, 2015)
Los Angeles ponuja marsikaj svežega in ušesom ter očem bolj prijetnega, je pa res, da ni vse, kar iz zlate jame Kalifornije priroma na svetovne police vedno najbolj izvirno ter najužitnejše. Veliko je tudi eklatantno brezveznega ter manj vznemirljivega, del tega balasta pa predstavlja nenazadnje tudi samooklicani kitarski virtuoz s smislom za ritem in ponavljanje ne samo v body builderskih studijih, temveč tudi v svojem studijskem zavetrju. Maxwell McHugh Carlisle ali Maxxxwell Carlisle je mišičnjak punkersko nevarnega izgleda, a se v opusu, ki ga je v svojih dolgoletnih izpopolnjevanjih glasbenih veščin (po mnenju nekaterih kar nadarjeni virtuoz na kitari je svoje prve korake začel že pri rosnih osmih letih) dopolnjeval tudi z nekdanjim prvim grlom Anthraxov Neilom Turbinom, dejansko ponuja s svojim šestim studijskim celovečercem Visions Of Speed And Thunder manj kot bi človek od njega pričakoval.
Plošček je skupek heavy metalskim oguljenih produkcijsko precej brezzobih floskul, standardov, povprečnega muziciranja in precej naivne poetike o moči in udarnosti metala, metalurškim prijemom pa manjka kar precej do statusa popolnega izdelka za dominacijo nad neprepričanimi. Postani drugoligaški izdelek imitira prijeme Dia, Riotov, Virgin Steelov ter Helloweenov, morda še najbolj Manowar, a z manj jajc in manj potence. Preveč sistematično matematiziranje rifov in bedne in nedomiselne ritem sekcije se poskuša reševati s spevnim srdom tipičnega heavy vokala gostujočih vokalistov ter precej povprečne in premalo izrazite vokalistke Melody Schoenfeld. Enajsterec precej obrtniško nanizanih skladbic zveni prazno, nesmiselno, precej na prvo žogo, brez potrebne patine in žmohta epskosti metala. Maxxwell Carlisle je metodično predan klišejem in to ubija voljo do poglabljanja že s prvimi parimi takti, precej dvodimenzionalna parada bede pa se na enak izumetničen, prepran in prisiljeno izumetničen način prepreda prek celotnega cerebralnega voda celotne plošče. Morda se najde tudi kakšen par ušes, ki v celoti najde kaj več kot mašila, morda se na ploščo navleče še kdo, ki v celoti vidi resnično presežek glasbene kreativnosti, a sam v power rangers metalurgiji istih akordov in istih solaž vsaj tistim, ki terjamo več kot zgolj formo, ne nasiti apetitov. Nekatere stvari bi bilo bolje preslišati in čimprej pozabiti. Album Visions Of Speed And Thunder se vsekakor umešča v ta razdelek nepotrebnih in odvečnih razodetij, ki jih sodobna metalska produkcija vsemu navkljub le ponuja.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
