DIEVERSITY: “Re/Awakening”
(Sonic Revolution, 2015)
Moderni metal stavi zadnje čase preveč ziheraško na že preverjene recepture, ki so jih bolj drzni, denimo v svoji zlati dobi kreative Lamb Of God, pa morda kakšni bolj spevni Bullet For My Valentine, vmesni niz pa s paleto bolj ali manj podobnih metalcore bandov v poznih devetdesetih vnesli na paleto odtenkov, ki črpajo iz bolj melodičnih delov zvočno nasičene sodobne produkcije, nekje v ozadju pa želijo biti »true« in si dovolijo prestope v polje recimo temu melodičnega death metala z rezervo. Barve germanskega ešalona modernih tehnokratov brani tudi nemški peterec Dieversity. Tri leta po prvencu Last Day: Tomorrow po načelu preverjenega recepta že videnega in že slišanega nadaljuje plošček Re/Awakening. (Ne)izviren poskus interpretacije švedske šole zvoka s kakšnimi Soilwork ter In Flames se zapakira v soliden produkcijski paket, ki presenetljivo podpihuje številne občutke. Predvsem je potrebno priznati, da je zvočna slika benda nasičena in raznolika. Lamb Of Godovski Life predstavi bend kot kompaktni trust sonično nasičenih kitar (Daniel Hess in Olav Longer sta prekleto uigrana in v pravi medosebni kemiji), solidne ritem sekcije ter prekleto dovršenih vokalov, ki iz grla Martina Herrnlebena prinese vse prej kot tipično nemško grlenost. Fant se je očitno kalil na delih nordijskega melodičnega death metala, poleg premalokrat slišane zvočne agresije ter ostrine pa zna postreči tudi z bolj spevnimi melodičnimi sentimenti. Delež znanih gostov se že s skladbo Too Blind To See izpostavi z gostovanjem Bjorna Speeda Strida iz Soilworkov, na katerega fantje nalepijo bolj suho nadaljevanje modernizirane metalurgije precej suhoparnega okusa. Stop War Inferno z militantnim ozkim spletom ritma, klaviatur in ponavljajočega izmenjevanja industrialske jeze ter devildriverovske coal chamberovske igre forme po zgledu Deza Fafare. In Your Dreams se poigrava z elektroniko in v maniri kakšnih z orientalskimi hooki nasičenimi Filter v začetku sicer spodbudno doda plošči malce posebnega pridiha, a se Dieversity prekmalu obrnejo v Linkin Park smeri ter z bednim mehčanjem celote z melodiko presedlajo na benignejše, manj zlovešče aliteracije na temo »twinkle twinkle little star«. S skladbo On Your Own ste na polovici celotnega dogodja, dragi moji. Sinkopirani splet bolj grleni spev o tem, da smo v času, ko se vsak zase bori za eksistenco se ne odpoveduje adrenalinu, a obenem ohranja stik z melodiko na način, kot so ga v svoji bolj potentni fazi znali servirati In Flames. Jedro plošče je bolj trdo za prebavljanje in žvečenje. Don’t Teach Me je najtrši adut plošče, ki z malce rezerve inkorporira vplive švedskih bendov, morda nekje v podzavesti Stone Sour ali celo Slipknote, a z eno ziheraško nogo spet preveč na bregu abotne melodike. Kaotika recepta »za vsakogar nekaj« se nadaljuje tudi v izteku plošče. Speed Dial To Pain je melodramatični emo core standard, ki ne preseneti z ničimer, Forget The Past nasiti ploščo z resoniranjem na epski našin sodobnega Gotthenburga (čeprav so Dieversity bend iz Würzburga). Kot nam domači Inmate tudi Dieversity poskušajo z omejenim registrom sicer pompoznega zvoka izpovedati več kot jim je bilo uvodoma dano. Naslovna skladba Re/Awakening okusa ne nadgrajuje in ne širi polja zaznavnega. Bend je dosegel svojo limito in vse kar sledi, so zgolj ponovitve sentimentov, katero bend sklene s pompozno ponovitvijo vseh sestavin svojega zvočnega baleta v skladbi Pardon!
Da ne bo pomote – Dieversity so soliden bend, ki zna stkati kopreno povsem solidnih skladb na pravi način. Ne manjka nič – še več: v celoti jo morda celo malce preveč sterilne čistosti in prevel izrazitega občutka umetnega, neorganskega. Re/Awakening je sicer šolski primerek modernega produkcijskega standarda, ki pa izpostavlja toliko bolj dilemo, ali je modernemu metalu v vse bolj resonantnemu zvoku, pomagalih ter nakopičenemu tehničnemu znanju res začelo primanjkovati kreativne raznolikosti, prepotrebnega notranjega naboja nevarnosti, izzivalnosti, manj artikulirane in bolj neposredne jeze? Manjka dejavnih faktorjev, pri katerih takrat, ko prisluhneš plošči, ne poslušaš algorij na dobro znane teme, temveč si deležen nečesa novega, za sebe stoječega. Pri tem tehnično znanje ni pogoj za to, temveč bolj sozvočje s samim seboj ter z resničnimi nehlinjenimi glasovi v centru srca. Slednjemu, se bojim, kreativci v imenu komercialnega uspeha in »stilske neoporečnosti« prepogosto ne želijo prisluhniti. Upajmo, da se trendi le obrnejo na bolje!
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
