Doro predstavllja spot komada “Loves gone to Hell” Spodaj lahko preberete naslovni intervju iz leta 2010 -DOROTHEA PESCH- THE ONE AND ONLY METAL QUEEN (Rock Hard No 8. )
Medtem, ko drugi svojim kraljicam sekajo glave, jih zapirajo v stoplnice ali jim sledijo v rumenem tisku, je z našo kraljico drugače. Nima krvi na rokah ali laži na jeziku in s ponosom lahko povem, da sem užival v času, ki sem ga preživel v njeni bližini. Da, to je kraljica, kakršno si vsako ljudstvo zasluži!
Moje prva avdienca pred kraljico je bila na kino-premieri dne 23.11. v Berlinu (Uci Kinowelt Colosseum), kjer je DORO predstavila svoj DVD in potrpežljivo delila avtograme fenom, ki so se zbrali v avli dvorane. Tam sta tudi nastala prispevka, katere je pripravil naš Jan Jadeike (Rock Hard.de) posneta med premiero filma.Mi štirje (Doro, njen osebni manager Markus, Jan in moja malenkost) smo se pretihotapili iz dvorane in pripravili prispevek za našo rubriko „legende“.
UCI KINOWELT Colosseum, Schönhauser Allee123,10437BerlinDORO – “25 Years in Rock”: offizielle Kinopremiere Vorführung:19:30Uhr Autogrammstunde: 18.30 Uhr Eintritt: € 8,-
Po predstavi se je ekipa odpravila v manjši biker klub, kjer je Doro za manjšo skupino izbrancev zaigrala nekaj skladb. Najino naslednje srečanje je bilo na premieri filma Lemmy dne 7.12. (dan pred koncertom v Areni), kjer me je predstavila ustvarjalcu filma in mi pomagala, da se dogovorim za predvajanje dokumentarca na našem filmskem festivalu (Grossmann) v Ljutomeru. Zatem je sledil kultni aftershow koncert najglasnejšega tria na svetu in predstavitvi novega materiala „THE WŐRLD IS YOURS! Seveda je potem sledilo še potepanje po nemški prestolnici, kjer je Lemmy ob 4h zjutraj pristal v kazinu, ampak to je že čisto druga zgodba… Naslednji dan torej ponovna avdienca pri metal kraljici in to nekaj ur pred koncertom (Grand Magus, Doro, Motorhead) in mojih 20 minut se je tokrat malce bolj raztegnilo, ker je Doro „padla“ z mano v debato ( čeprav naju je tour manager vsakih 5 minut prijazno opozarjal, da sva že „presegla“ moj kontingent) in so tako drugi novinarji morali počakati ali ostali brez termina, ker se je kmalu po mojem terminu pričela že tonska vaja. Doro je res cukrček, vsa ta leta je ostala prisrčna in ji res lahko verjameš vsako besedo, da so feni postali res njena družina – najpomembnejši del njenega življenja.
„Imela sem čas listati po vaši reviji, vaša sodelavka Urška je res zelo zelo čedna punca ( ona- Doro !!! je vzela magazin (RH3) iz svoje torbe, ga prelistala in mi pokazala sliko „naše“ Urške)… sigurno ima veliko moških oboževalce v vaši redakciji (smeh) Ja, seveda. Prosim lepo jo pozdravi v mojem imenu! Doro, če dovoliš bi ti želel na hitro povedati posebnost, v čem se naša revija razlikuje od ostalih mednarodnih Rock Hard edicij; v našem uredništvu smo se zbrali umetniki, glasbeniki in ustvarjalci metal scene pri nas z namenom, da ustvarimo medij preko katerega bo tujina opazila, da imamo živo in kvalitetno sceno, ki se ne potrebuje skrivati pred mednarodno konkurenco. Sicer ne razumem jezika, tudi revija kot tiskovina zelo izstopa pred mednarodno konkurenco in pred kratkim sem tudi videla in slišala prvenec Aperion, ki mi ga je dal moj manager, človek ima občutek kot da so pri vas samo lepa dekleta (smeh). Ker je DVD bil seveda glavni razlog razgovora, sem se seveda najprej moral opravičiti, ker celega DVDja žal nisem videl (na premieri smo zapustili dvorano- beri zgoraj in delno so me rešili NBR, ker so mi poslali CD2 z dokumentarcem o ustvarjanju filma) in tudi na tem koncertu me žal ni bilo ( našo ekipo takrat zastopal Luka Butinar). Doro pri tebi se vidi, da res vse počneš z mislijo na fane ? Takoj je Doro nagovorila svojega basista Nicka naj iz svoje torbe pokaže DVD. Ja, dvd smo končali pav tukaj in v Pensilvaniji (ZDA) smo zbrali ven vse materiale. Tukaj v Berlinu pa smo jih zmontirali in prav imaš, fani so največji del mojega življenja in mislim, da to ni povezano z generacijo vsak posameznik ima drugačen pristop. Ne vem zakaj, od tukaj naprej je najin pogovor postal vedno bolj podoben šepetu, tako da imam na trenutke kar težavo razločit pogovor iz posnetkov. Doro je pričela listati po dvd-ju in mi ob vsaki sliki razložila svoje občutke in vedno poudarjala, da so najpomembnejši za njo feni in da tega za njo nič ne more nadomestiti. No, moja mama mi je seveda najpomembnejša. Pred približno 15 leti sem se odločila, da zame ne pride v poštev poroka in ustvarjanje družine. Družinsko umirjanje ni zame… in zopet pokaže na booklet ..si videl pismo, takoj na začetku… (vneto brska po bookletu) pomembno mi je bilo, da fani takoj vidijo kaj čutim do njih. To je moje ljubezensko pismo, da nihče ne podvomi o tem….(moral sem se zasmejati, ker je tako vneto listala po knjižici, kot otrok ki komaj čaka odviti darila pod drevesom)… ampak-Doro, tega tvoji fani prav gotovo že vedo. Ali ti na trenutke mogoče le manjka dom in družina, sploh recimo sedaj ob praznikih kot so tile, ki se bližajo ?
Ne , tudi če sama nimam družine, praznike ponavadi tudi igramo, tako da sem navadno koma, 23-tega igramo v Švici in 24. sem potem sigurno v postelji (smeh) in zopet med pogovorom lista po knjižici dvd-ja.. Glej, tole bi ti še rad pokazala, polno je teh posebnih trenutkov, tukaj so slike od 2500 tega koncerta – Tarja… Toda kar sem ti v bistvu želela pokazati so feni, tukaj je punca, ki ji je ime Silke, katera je prišla na koncert noseča (tik pred rojstvom) bilo jo je strah poroda, jaz se na te reči seveda ne spoznam in me prosila naj se ji napišem nekaj na trebuh. Seveda sem ustregla njeni želji in ji napisala posvetilo na trebuh. Želela si je, da ji ob porodu predvajajo moj album „Fight“, kar je zdravnike spravljalo ob pamet. To je Jamie, deklica je sedaj stara sedem let (mi pokaže sliko) takšne stvari me seveda veselijo, tudi če nisem bila osebno prisotna. Glej tole je Vanesa, ki prihaja iz Belgije; vedno me je prosila, naj kdaj naredim kakšno francosko skladbo, kajti ona ne govori drugega jezika. Potem je prišel na vrsto nov album in skladba „Herzblut“ – takrat smo pomislili: mogoče se nam pa le izide, da to skladbo posnamemo v različnih jezikih in smo jo posneli v španščini, portugalščini in francoščini. To jo je zelo razveselilo, Vanesa ima dva sina in si je zelo želela še tretjega, ki mu bi dala ime Doro ali Dorothea.. fantku?? Ja ja, sicer si je želela deklico, ampak sem ji tudi jaz rekla kaj pa če bo fantek? Na koncu mu je dala ime; Herzblut Doro Rok… mi pokaže sliko.. tukaj je še v trebuhu. Vidiš, moja družina je velika in razpršena po celem svetu. Res sem se počutil, kot da mi kaže svoj družinski foto album. Metalci so moja družina; to je s časom postalo zame vedno pomembnejše in ne pogrešam nič drugega. Vse to počnem z dušo in telesom – 24 ur na dan. Razumem druge muzičarje, ki se vrnejo domov k družini in hočejo imeti kaj drugega v življenju. Se zgodijo dnevi, ko nisi toliko pozitivna ali navdušena kot si sedaj? Ne, če gre za glasbo ali fane tega zame ni. Če sem na smrt bolna je seveda malce težje, tudi z vročino sem opravila nekaj naših najboljših špilov. Lučkar me je potem nejeverno gledal; ti si ja bila na smrt bolna, daj naredimo malo krajši nastop in na koncu je koncert trajal dve uri in pol…pač kompenziram to energijo. Vidiš, v teh zadevah me zelo spominjaš na Ronny Jamesa. Ali imaš po vseh teh letih občutek, da se je pri fenih kaj spremenilo? Kaj naj ti rečem; seveda se je spremenilo, predvsem v primerjavi z devetdesetimi se metal počasi vrača, v primerjavi z osemdesetimi je sedaj bolje, ker je več mest, kjer lahko nastopamo. Države kot so Rusija, Bolgarija in Kitajska so nam bile še pred leti nedostopne, ravno sem se vrnila iz teh dežele in ponekod se počutim kot doma. Verjetno je tudi zate kot priznanemu umetniku težko postaviti nov trg za DORO in se na novo uveljavljati? Ja, ja , vedno je bolj: Seveda se veselim česarkoli „dobim“ , tudi če je to majhen klub, se ga ravno tako veselim kot velikih dvoran .. Bolj sem mislil v povezavi s sceno in infrastrukturo, recimo kako si lahko predstavljamo kitajsko sceno; imajo klube ali je situacija bolj takšna kot je bila konec sedemdesetih v Nemčiji… Ja, seveda je bilo noro doživeti odziv publike, ki te sploh ne pozna, moja pričakovanja so bila zelo majhna in počasi si priboriti občinstvo – tega sem že vajena. Na Kitajskem smo imeli srečo, vse je bilo za nas urejeno, težje je zame delati albume, DVD sicer ni bil težava, ker so vsi materiali bili posneti, gosti so bili tam… (se malce zamisli) Dandanes je posneti in izdati album zame najtežja izkušnja. Poleg tega, da imajo fani vedno tudi svoja pričakovanja. Kaj misliš, a so se pričakovanja metal komune do tebe kaj spremenila ? Feni vedno pričakujejo različne zadeve od mene, z veliko globine, občutkov, resnosti in v glavnem, da nekaj občutiš pri poslušanju moje glasbe. Če bi recimo naredila zgolj rock plato bi se zglasili glasovi; kje je sedaj Für immer, Herzblut,.. Na eni strani bi folk rad spremembo in na drugi strani si želijo poznano; tega kar so navajeni, saj jim vendar ne moreš nikoli ustreči? Seveda je vedno nekaj drugega, predvsem mora imeti skladba globino, da se te res dotakne. To sploh ni tako enostavno (smeh), na koncertih vedno vidiš odziv na komad „ Für immer“ in me prosijo naredi še nekaj takšnega, ampak to so občutki, ki jih ne moreš ponovno ustvariti, ne moreš to ponoviti ali narediti bolje. Lahko le narediš nekaj, kar je na podobnem nivoju. Glasba seveda ni produkt. Ja, seveda, mnogo je vloženega, za to skladbo je bilo za mano leto in pol neprespanih noči, ampak to je z vsakim albumom tako. Že po drugem albumu „Hellbound“ sem želela odnehati; imela sem burn – out sindrom in to že leta ’85! Takrat sem mislila, nemogoče, da bom še kdaj naredila kakšen album in sedaj jih imam že 17!
Ne mislim sedaj na Warlock ali Doro- ali bi raje bila v zasedbi, da bi se kdaj „skrila“ za kakšnim drugimi člani ali ti odgovarja da nosiš vse odločitve in odgovornosti? Hm, vedno je bilo tako, seveda je bilo zame žalostno, da si je manager zase vzel pravice imena Warlock (pred tremi leti si je Doro izborila nazaj pravice do imena, op.a.) in zato mi je založba Poligram svetovala, da zgradimo blagovno znamko DORO. Tudi v drugih skupinah ni drugače; nekdo vedno bolj miga kot ostali in nekateri vedno sledijo, ne počnejo nič ali le nergajo. Jaz sem že od začetka imela neprostovoljno vlogo skrbeti za band. Moje srce je tudi takrat zelo viselo na Warlock kot sedaj na DORO. Nick je že 21 let v zasedbi in Johnny 13-14 let, torej smo že dolgo skupina. Na začetku smo imeli tudi postave, kjer so posamezni člani ovirali napredek; imeli smo recimo tudi člana, ki mu enostavno ni bilo več do glasbe, to je bilo pred Triumph od Agony turnejo. Prideš do situacije, ko član preneha sodelovati in se čudiš, halo- kako lahko sedaj greš? Mi gremo z Judasi na turnejo, kako lahko greš? Enostavno je odnehal z glasbo, drugi se odločijo za družino ali kakšno službo. Turneja pač spada zraven in nekateri imajo pač težave to usklajevati, moraš biti rojen zato, neke vrste ciganskega življenja pač. Jaz sem tega vajena, že kot majhno deklico me je oče jemal na furo (Doro je edinka. Op.a.), tudi jaz sem bila tista, ki je bend na začetku vozila na koncerte, zato tudi žuri in alkohol zame niso prišli v poštev. Bila sem vedno najbolj odgovorna v ekipi.. In da se vrnem na tvoje vprašanje, vedno sem bila najbolj odgovorna in največ vlagala, zato ne znam drugače. Ko sva pri odgovornosti; kitarist lahko odloži svoj inštrument, ko se ga naceja, pevec tega ne more storiti.. Ja, kot pevka si tega ne morem vsak dan privoščiti; kot veš, je bila včeraj premiera Lemmijevega filma… Zamudila sem predstavo, saj smo prišli iz Stuttgarta, na poti je snežilo in smo imeli meglo. Aftershow party sem ujela in smo šli malce ven. Končala sem v hotelu, prej kot vsi ostali, zato da lahko danes dam vse od sebe…Poleg Nemčije si živela pred leti tudi v Ameriki ? Ne, še vedno tam živim. Bolj dvo- tirno (domuje še vedno v Nemčiji) in na turneji smo po 8 mesecev letno. Živiš potem v neke vrste mehurčku med glasbeniki in umetniki ali imaš tudi opravka z birokracijo in mobokracijo ? Pravzaprav živim v svojem mikrokozmosu, kot vidiš smo tudi mednarodna zasedba; basist je Nizozemec, eden je Američan (Nick), Luca je Italijan. Takrat v osemdesetih so bile seveda sanje vsakega muzičarja živeti v Ameriki ali Angliji, ker se je vse tam dogajalo. Danes seveda ni več pomembno kje si, album lahko snemaš kjerkoli želiš, pomembno je le, da so ljudje okrog tebe dobro razpoloženi.
Tokrat naju je drugič prekinil tourmanger, ki je Doro obvestil, da so Motorhead vprašali, če se jim želi pridružiti na odru in zapeti „Born to Raise Hell“ poudarek je bil; ne rabi, jo pa vljudno vabijo.
Kaj ti je bilže: Scorpions ali Accept? Ja oboje, s Scorpioni sem seveda odrasla, sem jih prvič slišala že z 3- 4 leti, Accept je bil moj drugi metal koncert, moj prvi metal koncert so bili Whitesnake… Saj veš, metal še takrat ni bil definiran kot žanr in ni bilo scene in časopisov, zato je ta moj drug koncert malce smešna zgodba. Na začetku osemdesetih sem bila jaz totalni Priest fan in ker sem delala, sem s kombijem pobrala celotno ekipo; seveda sem že takrat jaz bila voznik… in, kakorkoli že, prišli smo prepozno. Jaz slišim nastopajočo skupino in booaahh v zadnje vrsti norim, seveda sem fante poznala le iz album coverjev, magazinov kot sem že rekla še ni bilo in da skrajšam zgodbico; čisto me je odneslo in sem svojemu takratnemu kitaristu rekla: tile Judasi pa noro trgajo! In on mi je odvrnil; „ ne to niso Judasi, to je support band „ ja, in kdo so ti fantje – „Accept“ in bilo je noro. Nato so seveda prišli še Priest na oder in ne rabim ti razlagati, da je bil noooro dober koncert. Da se vrnem nazaj k tvojemu vprašanju, obe skupini sta zame pomembni, bila sem velik Accept fan in seveda je oboje različno; Scorpionsi so bolj melodični in Accept bolj metal. Mi smo se tudi šteli bolj za metal band, ampak kot sem že omenila, v začetku osemdesetih se še ni uporabljal metal kot opis žanra. Začela sem s skupino že 80-tega leta, obletnica je bila sicer na leto ’83 ker je takrat izšla prva plošča, takrat še ni bilo tako v pogovornem jeziku besed METAL. Prvi naši fani so nas potem spraševali: a ste vi heavy metal band in mi smo pritrdili, ker je cool zvenelo (smeh). Kasneje je seveda metal postal velik in dobil mnogo pod- žanrov. Jaz recimo imam rada Whitesnake in nasploh David Coverdalea in blues, Rammstein in seveda cel kup drugih metal bendov; DIO, Priest, WASP, Venom, Motorhead, čeprav marsikdo bo rekel, da Motorhead niso metal. Ja, bolj rocknroll. Se pravi, sem odprta za vse, kar zažiga, daje občutke in je »geil«! Vsekakor nisem fan pop muske. Sem tudi ljubiteljica balad Gary Moore, ko igra kitaro in Pink Floyd, cel spekter glasbe torej.. 
Stala si na odru in v studiu z mnogimi znanimi glasbeniki; Lemmy, Peter Steel, Rudolf Schencker, Bobby Blitz, Gene Simmons, ali še kdo ostane, s katerimi bi želela sodelovati? (malce zajeclja) Ja, Ronnie James Dio, na zadnji ameriški turneji smo se odlično ujeli in si tudi rekli, da bomo to ponovili. Novinarji so nam v Ameriki govorili, da moramo na Magica II sodelovati, to bi bila seveda uresničitev mojih velikih sanj (več v rubriki „legende“ od Jan Jadeike). Mogoče obstaja še življenje potem….. in se z Diom ponovno srečava. Rob Halford bi bil seveda tudi ena takšnih legend, David Coverdale tudi, in seveda se še bi našel še kdo. Jaz bi želela še dvajset let nadaljevati s svojo glasbo. Te še vleče v kakšne druge umetniške vode ? Kot veš, sem prej delala kot tipografinja in me zanima vse z povezavo z črkami, grafiko, z moderno umetnostjo pa nisem povezana. Packe, ki nič ne povedo, niso zame in zanima me neodvisno filmsko ustvarjenje, ljudje ki brez denarja ustvarjajo filme in uresničujejo svoje zamisli. Ko sva že pri filmih, sem te mislil vprašati- kaj je s filmom Anouk, kje ga lahko vidijo tvoji slovenski fani? „Anuk – Der Weg des Kriegers“ (2006, poleg Doro je gostoval tudi Marc Storace- Krokus). Drugo leto izide drugi del, to je prišlo ven na dvd-ju in s podnapisi- nismo imeli denarja za sinhronizacijo, (hvala bogu op.a.) filma sta res totalno low budget, ampak sta za pogledati. Ponovno naju decentno prekinjajo, tako da morava počasi zaključiti.. Vendar se dogovoriva, da tale pogovor dobi nadaljevanje v naši rubriki „FemHard“ avtorice Ursine. Hvala Doro! (rp)
God save the Queen & long live the Queen – še na mnoga ustvarjalna leta naše kraljice!
