HEMESATH – Für Euch
(Echozone, 2015)
Se spomnite, metalci vseh dežel, hipa, ko ste prvič zaslišali zvoke Rammsteinov in je po odrih Evrope in sveta zavel krasni potentni veter vzhodne Nemčije? Res da so nekateri vihali nosove, da so Rammstein »Laibach za otroke«, a v celoti fine poze, preprostosti in izzivalne poetike je bilo tudi nekaj lepega, všečnega in vrednega vnovičnih vrnitev. Pri metalskih izdelkih iz nemških logov tako vedno upam, da bo v skledi slišanega več domorodno ostrega in manj krautmetalsko poamerikaniziranega. Rad imam, da stvari zvenijo samoniklo, v skladu s svojo primordialno naturo in se ne pretvarjajo, da je vse dobro zraslo na hollywoodskih bulevarjih. Prav zavoljo tega je bil novi plošček nemške zasedbe Hemesath nekaj takega, kar zbuja upanje, da je v mošnji veteranov še kaj tistega naboja, zaradi katerega so stvari lahko tudi bolj robate, trde in kakovostne. Für Euch je izdelek z vthodne strani padle železne zavese, krvava rdečina EP-ja Rot, so rot pa se izseva na podoben, zgoraj omenjeni princip, a je pod kupom močne produkcije kljub šibkemu znanju nemščine precej hitro razbrati, da so Hemesath od družbene kritike prešli tokrat na paravan osebne introspekcije, ki je na trenutke precej šibek in manj prepričljiv od epske mogočne drže, ki jo novi val nemške trdote izseva in zahteva od svojih praporščakov.
Plošča se začenja z odrešitveno toolijado skladbe Erlösung, ki s kitarskim rifom sanjavo spominja na rammsteinovski sprehod po svetu Lateralusa. Umazana gotska trdota metaliziranega dialoga kitar obeh melodikov na strunah sovpada s kompaktnostjo trdih militantnih bobnov in bobna, prek katerih se trdo izpoveduje Christopher Zumbült s svojim togim vokalnim imperativom. Patos smrtne minljivosti se s precej prozaičnim in generičnim nadaljevanjem pretiravane skladbe Durch das Feuer razvija v splet stereotipov novega švabskega vala na soliden, a že čuten in viden način, že v samem začetku čuten podton posnemanja pa ne zmanjšuje zaleta estetsko precej domišljenemu skoku v bazene dobro znanega. Dobra uravnoteženost celotnega benda krmari zvočno oklepnico prek pustih hladnih voda svetobolja samozavestno in rutinsko. Hannibal z več odrezave nu-metalske generike ostaja v pričakovanem dometu Rammsteinov, Wenn Liebe nicht mehr Liebe ist pa z bolj mučno gotsko tematiko minevanja večne ljubezni baladno zmanjšuje plamene sebi usmerjene zagretosti. Kompaktne kitarske akrobacije brazdajo krajino bolečine, precej suhoparni vokal pa kot morakvar krade zagon vetra v jadrih temne gotske sape glamurozno in mogočno zveneče skupinske zveri. Dobro naučena koreografija forme in gotske vsebine se nato posveti krivdi na strani očetov s skladbo Vater. Metalurški prizvok vzhodnega bloka se namensko umirja s senzualno mehkobo pričakovane balade na polovici albuma, senzualnejšo plat kvinteta pa tu prikazuje skladba Liese. Ostrejša nota mastnega nadaljevanja ostaja sicer na isti upočasnjeni hitrosti s skladbo Mein Spiel. Patetični bravado možato jokavega vokala ter ostrih kitar se lepo nadgrajuje z okusno dodanimi plastmi efektov, pod površjem pa je čutiti nekaj prekleto nevrotičnega ter spominjajočega na skoraj pozabljene podobe zaprašenega sveta skupin, kot so bile Pyogenesis, še bolj pa morda bolj OOMPH!. Hja, iz podzavesti lahko pride karkoli – tudi bolj generična forma pretirane distorzije rifa skladbe Lauf, ki bi ga lahko Hemesath kradli z ogrevanja skupine Rammstein (pa smo spet v majhnem krogu prileteli na tla uvodne misli … ). Zadnji trije fragmenti s skladbami Aus Die Maus (prekleta ponavljanja), Krieger (simpatična repeticija motivike Durch das Feuer, a z disko vstavkom kratkega medmeta sentimentov) ter sklepnim finalom naslovne skladbe Für Euch (po zvokih glasbene skrinjice se celota na nek pričakovan način sklene tam, kjer se je začela) ne odgovorijo na vprašanje ali je v kopici dovršenih premetov na istem mestu sploh še kaj naboja, ki bi dali čutiti in slutiti, da so Hemesath sposobni okostenelo formo novega vala nemške brutalnosti sposobni še kakorkoli razburkati. Čas je za spust zaves.
Für Euch je suveren in produkcijsko dobro zasnovan izdelek nemške produkcije. Temačna gotska podnota novega vala dominacije trdote s severa je sicer tu dobro zvočno predstavljena, a vseeno je v korpusu še veliko prostora za dodelave, izboljšave, za krepitve. Predvsem bi na mestu zasedbe poskušal pozabiti na kliše forme ter bi delal bolj na vsebini, na liriki. Če so bili Rammstein Laibach za otroke, so Hemesath raje Siddharta na temnem tripu za isto populacijo? Podoba suvereno funkcionira, manjka pa malce žmohta, ki ga privijanje kitarskih ojačevalcev na maksimum in mogočnejše distorzije ne morejo prikriti. Ni vse v izbiri barvnega spektra – včasih morajo imeti umetniki pred seboj bolj bolj globalno sliko ttega komu in zakaj namenjajo določen izdelek, saj je drugače izdelek zaradi izdelka samega bližje larpurlartizmu ter izumetničenosti, kiču, če hočete, kot evoluciji umetnosti.
OCENA: 5 / 10
SANDI SADAR ŠOBA
