MASTERS OF METAL “From Worlds Beyond”
(Metalville, 2015)
V sodobnem metalu se pogosto čuti sinergijo večih žanrov, tako da o purizmu, čistih formah ne bi niti izgubljali besed, kaj šele jo pričakovali, vedno pa sem bil pozoren na tiste trenutke, ko se na istem kvadrantu univerzuma najde več mojstrov, ki so svoje znanje izkazali že v kakšnem bendu, ki je bil več kot le vnos v enciklopedijo metala. Ko so v Los Angelesu svojo skupno pot našli člani zasedb Agent Steel, Possessed, Body Count in Fates Warning je bilo pod pretencioznim imenom Masters Of Metal a priori pričakovati thrash in speed ter pravi zven metala v čisti formi, a me je bilo kar malce strah razpreti tančice vsezvezdniškega ploščka nič manj pretencioznega imena From Worlds Beyond, saj je razočaranje najpogostejše najučinkovitejši ubijalec potence ob nadaljnjem poglabljanju v prvotne stvaritve prvotnih zasedb. Strah jee ob dejstvu, da se z obujanjem pravega thrasha iz sredine osemdesetih enostavno ne morete opeči.
Hitroprste kitarske akrobacije, raskavi, a vseeno spevni vokali, pesmi polne dobrih opornih točk za kasnejšo reminiscenco so tisto, k čemur težijo Juan Garcia in Bernie Versailles na kitari (slednji tudi za mikrofonom), Robert Cardenas na basu in Rigo Amezcua za bobni. Stranski derivat dela v matični skupini Agent Steel je progresivni, napredni otrok polnokrvnega metalskega izraza klasičnega »vintage« thrasha ter power metala, ki ponotranja vse pozitivne kvalitete pravega metala – udarne rife, nepričakovane in virtuozne solaže, masivno ritmiziranje na nesvetih energentih, predvsem pa je plošča v celoti odraz domišljenega in zrelega dela ter kakovostnega tekstopistva. Glede na dejstvo, da je izdelek masivni konglomerat briljance, se ta razteza dejansko od otvoritvenega izbruha skladbe Supremecy dalje brez rezerv. Tandem obeh kitar je neusmiljen, Versaillesov vokal pa kristalno čist in nikjer pomanjkljiv. Izstreljeni v stratosfero povsem drugih dimenzij čutite pronicanje glasbe skozi sleherno poro kompaktne granate čistega preigravanja s formo hitrosti in jazzy progresive. World Left In Cinders ne zmanjšuje števila obratov na minuto, thrasherski briljanti pa se nizajo tudi v najmočnejšem adutu plošče, skladbi Third Eye. Nadaljevanje z visokooktanskim udarom bobnov ter kitarskih salv s skladbo Thomb Of Ra, nič manj razgibani in navdihnjeni Eclipse (pri tem velja Cardenasu izreči iskren poklon za res fino zabeljene jazzovske, skoraj opethovske vstavke) in zabava je šele na polovici! Bend funkcionira naravno, sproščeno in niti malo izumetničeno. Progresivni groove se na trenutke podredi masivnemu obstreljevanju s hitrimi rifi, a celota valovi ter gravitira k notranjim sladkim ritmom starega dobrega thrasha. M.K. Ultra vpleta v celoto morda celo malo Dream Theatre proga, temačni poteg v center skladbe Into The Vortex pa z resonantno temačnim, počasnejšim sabbathovskim grooveom skladbe Doors Beyond Our Galaxy dotika dominion s thrashom prepojenega dooma. Eksperimentalne note je v finalu malce več kot poprej, zato morda zmanjka trdnosti pravih opornih točk, a je galaktično popotovanje v skrivnostni svet z nasilnim šusom Evolution Of The Beeing ter kaotičnim, celo malce preveč shematskim finalom skladbe Veengeance And Might (na slednji gostuje James Rivera, član zasedbe Helstar) na koncu pusti malce postan, starikav thrash priokus, a je v tej grenkobi še kaplja pelina več.
Izvrstna plošča From Worlds Beyond vsebuje še malce več tragičnega momentuma, saj je Versailles po hudi poškodbi možganov leta 2014 padel v komo in še danes ni okreval povsem, zakar je obstoj in nadaljnje delo sicer markantnega thrash prog benda pod velikim vprašajem. Nadaljni razvoj in razcvet, izboljšave in še več plodnih idej je pod površjem sočnega zvoka še slutiti in dejansko tudi čutiti. Masters Of Metal niso preračunljiv stranski projekt zaradi projekta samega in album ni zgolj mašilo v urniku med epohami Agent Steel evolucije. Zreli produkt znanja in briljance bi prav zlahka obstajal sam zase ter obeleževal trenutek popolne fuzije virtuoznosti, tehničnega znanja in popolne zabave s preigravanjem ter prikrojevanjem standardov. Vse je dovoljeno in kar je dobro, je enostavno dobro. Upajmo torej na Versaillesovo okrevanje, saj bi bila lahko prihodnost benda izredna, nadaljnji izdelki pa vsekakor po meri še najzahtevnejših thrash gurmanov.
OCENA: 9,7 / 10
SANDI SADAR ŠOBA
