INTERVJU S PEVCEM SKUPINE OVERKILL- BOBBY BLITZ
“Ne gre za to, kolikokrat te nategnejo, pomembno je, da se potem spet pobereš”
taken fron RH 0/metal planet 4 
Z Matjažem (metalplanet-prog team op.a) sva se odpravila na koncert skupine Overkill (support Mortal Sin, Drone) dne 9.3 v Muenchnu. Nikakršnih težav nisva imela na poti in tudi na prizorišču so nas bili zelo veseli, ter so naju takoj odpeljali v backstage area …. Backstage (kako poveš, da si bil v zaodrju placa, ki se imenuje backstage op.a.)- zaoderje – zaoderja, hm? Pogovor je stekel v zelo sproščeni atmosferi in se je še nadaljeval po fenomenalnem nastopu benda. Oba sva bila tako pod vtisom tega dneva, da sva si premislila in nisva odšla na koncert skupine Megadeth naslednji dan (čeprav sva imela kupljeni vstopnici), ker si nisva želela pokvariti odličnega dneva z OVERKILL (hvala ti Bobby!)
HELLo Bobby, kako si? Uredu, že nekaj let se nisva videla, kajne? Da, čas hitro mine. Začel bom, kar pri začetku vaše karijere … Se še spomnite prve evropske turneje skupaj s skupinama Anthrax in Agent Steel? Seveda se. In kako se vam je zdelo takrat priti kot Američan v Evropo? To je bila moja prva izkušnja v Evropi, bilo je leta 1986, in spomnim se, da je bil eden svetovno pomembnih dogodkov tistega časa Černobil. Spomnim se, da mi je mama rekla: »Ne jej zelenjave!« (Smeh). Toda bilo je super, to je bila naša prva prava izkušnja na turneji. Niti po Ameriki še nismo imeli turneje. Seveda smo že nastopali, toda nikoli še nismo nastopali mesec dni skupaj. Kako se vam je zdelo preživljati toliko časa s člani skupine in z drugimi skupinami? Veš, kako je? Mlad si, v vsaki roki imaš pivo, v hlačah imaš trdega, hodiš po klubih in ti je vseeno, ali kaj ješ, ali imaš denar, bolj gre za – recimo temu živalske potrebe, najbrž največja potešitev potrebe v tistem času pa je bila, da lahko predstavljamo svojo glasbo tistim ljudem, ki se derejo na ves glas. Hej, takšen je bil začetek. Takoj sem postal zasvojen z močjo, ki jo ima glasba. Zdaj tudi razumem, zakaj. Saj smo že pred tem koncertirali, toda tukaj si na poti dan za dnem in bilo je fantastično. Res smo se imeli krasno. Se je v vaših očeh thrash metal v vseh teh letih kaj spremenil? S tem mislim odnos do thrash metala, kakršnega ste imeli pred dvajsetimi leti, in odnos, kakršnega imate do njega zdaj? Seveda se je. Mislim, čas spremeni vse. Scena sama se je spremenila. Mislim, da ne ponuja ničesar novega. Ponuja pa bolj kvalitetno izvajanje, pisanje boljših besedil. Lahko govorim le zase. Zdi se mi, da je bil na začetku samo kaos, v zadnjih dvajsetih letih pa je ta kaos postal bolj nadzorovan, kar lahko seveda vsebuje več moči. Predstavljaš kaos, hkrati pa ga imaš pod nadzorom. Resnično predstavljaš moč. Mislim, da je to tista poglavitna razlika med preteklostjo in sedanjostjo. Vesel si, ko si rečeš: »Hej, zdaj vem, kaj počnem!« Takrat nisem vedel, kaj počnem, ampak sem tisto pač počel. Če je kdo rekel: »Naredi to«, sem rekel: »Prav, pa bom to naredil!« Vendar nisem vedel, kako. Kakšen je bil občutek, ne samo ko ste bili prvič na turneji, ampak tudi ko ste prvič slišali svojo pesem na kompilaciji Metal Massacre 2 Metal Blade 1982 ( na prvi kompilaciji so bili Malice, Cirith Ungol, Metallica z Ron McGovney na basu, Overkill so predstavili “No Holds Barred” – (4:12). in Poleg Overkill so bili na tej kompilaciji tudi Armored Saint, Savage Grace, Warlord, Trauma-bend Cliff Burtona… kompilacije je sestavljal Brian Slagel op.a.) Oh, to je bil krasen občutek. Predvsem za mlajše skupine, ki imajo talent, ko posnamejo prvo ploščo, ko izdajo prvo ploščo, ko se prvič slišijo po radiu – pa še vedno ti je v veselje. Saj to vendar počnemo iz tega razloga! Res je krasen občutek. Kadar me sprašujejo, zakaj to že tako dolgo počnem, jim povem, da je eden od razlogov ta, da nimam občutka, da bi to bilo delo. Mislim, tako občutim življenje. In če se lahko na koncu svojega življenja ozrem in rečem: to je to, kar sem naredil … Razlika je, če lahko greš skozi življenje in na koncu rečeš: »Hej, pravzaprav sem bil eden od tistih, ki so imeli srečo!« (Smeh) Torej, vedno je šlo za pozitiven občutek. Vse od začetka do današnjega dne, da lahko poslušam nekaj, kar sem naredil in kar smo izdali. Super!
Slišal sem, da ste ponovno pričeli sodelovati z Jonnyjem in Marsho. Za nekaj časa sta prenehala delati v glasbeni industriji,kajne ? Iz New Jerseyja sta se preselila v Pensilvanijo, ti zvezni državi sta dokaj blizu skupaj, preselila pa sta se iz razloga, da bi vzgojila družino, ne pa zato, da ostaneta v tem norem biznisu, zaradi katerega si en dan v San Franciscu, naslednji dan v Londonu, v četrtek pa že v Tokiu. Torej mislim, da sta postala starša. Zato sta to storila. Pred približno dvema letoma sta se vrnila na glasbeno sceno s podjetjem Bodog, ki pa je v resnici podjetje z igrami na srečo, ki poskuša ustvariti blagovno znamko z imenom Bodog s pomočjo zabavljaštva, kamor sodi tudi glasba. Leta 2006 smo bili na ameriški turneji Gigantour skupaj s skupino Megadeth. Imeli smo kakšne tri posle, s katerimi smo se takrat ukvarjali, toda ko smo se vrnili s turneje, ki je bila zelo uspešna, saj je to bila ponovna predstavitev skupine OVERKILL l vsem metalskim masam po vsej Ameriki, smo dobili več pogajalske moči, vedeli smo, da bo tako, in za zadnjo ponudbo, ki je prišla, je stal Jonny Z. Bilo je zelo preprosto, spomnim se, da sem se vozil proti eni svojih trgovin, ko je zazvonil moj mobilnik, on pa je rekel: »Tu Jonny Z. Hočem vašo skupino, vi določite honorar«, jaz pa sem rekel: »No, tako se dela!« (Smeh) Toda, tako se je ta dogovor začel. Res je bilo tako preprosto. Njegov načrt je bil ponoviti to, kar je sam naredil v preteklosti. Rekel je, da morda ne do istega nivoja, vsekakor pa z istimi načeli in istimi vrednotami in istimi promocijskimi standardi, kakršne je sam imel v osemdesetih letih. Zato se nam je zdelo, da je to nekaj, kar hočemo. Skorajda, kot da bi se vrnili domov.
Kaj za vas pomeni, če nastopate doma, od koder prihajate, v New Jerseyju? Kakšen je odziv občinstva, če igrate pred domačimi? Dvorane so razprodane. (smeh) Ne igramo v velikih dvoranah, bolj v manjših klubih. Za New Jersey bi bil najbližji ‘domači’ koncert v New Yorku. Morda še južni ali osrednji del New Jerseyja. Prostor, kamor bi lahko prišlo več ljudi. Po navadi pa igramo kakšnih 100 kilometrov od domačega kraja. Odzivi ljudi pa so vedno … intenzivni. Toda morate vedeti, da je OVERKILL od nekdaj bolj lokalna skupina. Nismo mednarodna skupina, temveč lokalna skupina, ki je postala mednarodna. Mislim, da ljudje iz New Jerseyja in New Yorka čutijo nekaj posebnega do nas. Spominjam se, kako sem nekoč hodil po odru in rekel: »Ne spomnim se vaših imen, toda s polovico od vas sem že popival, po drugi polovici pa sem že bruhal.« (Smeh) Res je dober občutek.
Ko sva odraščala (avtor in Matjaž op.a.), sva bila soseda, živiva kakšnih 500 metrov narazen. Takrat smo še živeli v Jugoslaviji in nismo mogli kupovati plošč, zato smo med sabo izmenjavali kasete in plošče. Ne spomnim se, kdo od naju je imel prvi album z naslovom Feel the Fire. Zjutraj smo se peljali z vlakom v Italijo ali Nemčijo, kupili 10-20 plošč in se vrnili z vlakom. Nismo imeli za hrano in pijačo, samo da smo dobili plošče. Tako smo preživljali čas. Toda to so bili najboljši časi. Prava predanost. Vsi smo bili takšni!
Prvi bobnar, Rat, je lani (2007) menda posnel nek film?
Da. Born in the Basement.Včeraj sem ga videl in jutri bova šla preverit, če ga imajo v Nemčiji. Videl sem samo uvodno špico. Gre tu za začetek skupine OVERKILL ali za drugačen pogled? Mislim, da gre tu za Ratov pogled. Nikogar od nas na tem DVD-ju ne predstavi poimensko, jaz sem predstavljen le kot ‘pevec’, D.D. kot ‘basist’, samo Rat je Rat. To je bolj prvoosebni odnos. To je nekaj, kar je naredil sam. Posneto je iz Ratovega zornega kota. Toda ogledal sem si ga. Poznam ga. Najbrž že imaš družino in otroke?Moj sin je star štiriindvajset let.Kaj, Štiriindvajset? Ja, imel sem ga, ko sem imel sedem let. (Smeh) Moj sin živi na Havajih, kjer počne zanimive reči, z ženo pa živiva v New Jerseyju. Ne v Sloveniji. (Smeh) Turneja je nekaj drugega kot nastopi doma. Kaj počnete, kadar niste na turneji, kadar ne nastopate, kadar ne vadite? Ne vadim več. Tega preprosto ne počnem več. Ko sem doma, se z ženo ukvarjava s trgovinami, vozim se z motorji, skupaj z D.D.-jem vodim skupino, torej vidite, OVERKILL je vedno celodnevna služba, vsak dan pride nekaj, kar je treba postoriti za Overkill. Mislim tudi, da je to nekaj zabavnega, kajti nikoli se nismo imeli za umetnike. Mislim, da nase bolj gledamo kot na tipe, ki radi trdo delajo. Mislim, da se to vidi pri nastopih v živo. To pač počnemo. Zelo se trudimo pri tem, kar počnemo. Kar pa se tiče vodenja skupine, imaš popoln nadzor nad vsemi vidiki, vsaka stvar, ki pride mimo, vse, kar vidite, pride najprej na mojo pisalno mizo in čaka na to, da jo potrdi eden od naju z D.D.-jem. To je res posel, kjer moraš sam veliko delati. Toda v prostem času – kot sem rekel, imam nekaj trgovin, prodajam evropske čokolade …Evropske čokolade?Da … (Smeh) Imam ženo Nizozemko in ko je prišla v ZDA, sva se pogovarjala o tem … Nisva vedela, ali naj živiva na Nizozemskem ali v ZDA, potem pa sva se odločila za ZDA, ker sem imel tukaj že imel nepremičnine. Ona pa je rekla: »Problem bo s čokolado.« Nato sem ji rekel: »Bova pa odprla trgovino s čokolado!« Iz ene trgovine je hitro nastala še druga in tako naprej, zdaj že zaposlujeva pet deklet. Je fino, kajti to jo zelo osrečuje. Jaz pa sem srečen, ko vidim, da je ona srečna. (Smeh)
In katera je najboljša? A čokolada? Belgijski bonboni iz Bruggeja. Res so fantastični.
Torej jo ne izdelujeta sama? Ne, samo uvažamo jo iz Evrope.
Kakšna se vam zdi Toblerone?(matjaž op.a.) Ja, imamo jo. Imamo Toblerone, pa nekaj švicarskih, veliko različnih stvari, tudi Mozartove kroglice iz Avstrije, Milko iz Nemčije, pa Côte d’Or Gorenjka vama pa žal manjka v zbirki
…Imel si tudi zdravstvene težave. Kako je to spremenil tvoj odnos do življenja v preteklih letih?
Imel sem nekaj edinstvenih izkušenj, toda mislim, da niso nič bolj edinstvene kot to, kar izkusijo tudi drugi ljudje. Moje so se pač zgodile. Ko sem zbolel za rakom, je bilo samoumevno, da ne bom šel na turnejo. Ravno včeraj sem nekomu pripovedoval to zgodbo: ko so mi sneli nos in so ga obnovili (pokaže z prstom kje so potekale operacije- s kožo od tu, od brazgotine pa do tu, pod očesom, in so mi vzeli kožo in naredili nov nos) – tega vsega zdaj ni več … Ležal sem v postelji in bil na nekakšnem sintetičnem farmacevtskem heroinu, ker nisem imel obraza. (Smeh) Zazvonil je telefon in klicali so me z managementa skupine Judas Priest. Vprašali so me: »Bobby, bi imel v petek čas za Prieste ?« Jaz pa sem bil tako zjeban, da sem rekel: »Kdaj pa moram biti tam?« (Smeh) Potem me je klical D.D. in vprašal: »A si ti slučajno pravkar potrdil nastop z Judas Priest?« Odgovoril sem: »Ne spomnim se. Mogoče pa res.« (Smeh) Toda z mojim zdravjem je zdaj vse v redu in mislim, da je najboljše pri tem, kar se mi je zgodilo, kar je vsekakor pozitivno, to, da se ti, ko potegneš nogo iz groba, spremeni pogled na življenje. Ne glede na to, ali si voznik tovornjaka ali pa tip iz skupine OVERKILL, težava ni zato prav nič drugačna. In način, kako se s tem spopadeš. Ni težava tisto, zaradi česar sem to, kar sem, temveč način, kako sem se s težavo soočil. Zdaj, ko gledam nazaj, na to, kar se mi je zgodilo, to jemljem kot nekaj zelo pozitivnega. Seveda pa tega ne želim nikomur. Po tej izkušnji sem postal drugačen človek. Nekdo, ki v stvareh zdaj bolj uživa. Znebil sem se marsičesa negativnega v svojem življenju. Ločil sem se. Ko sem potegnil nogo iz groba, sem si rekel: »Nočem več biti poročen s to osebo. To je res neumno. Saj živimo samo enkrat. In ni mi več všeč.« (Smeh) Torej … Dobil sem navdih za bolj pozitivne stvari. Trenutno sem zelo zdrav in srečen. Kdo ve, mogoče me že jutri več ne bo, toda danes je vse v redu. Trebušne mišice so me že precej bolele od smeha in interview/pogovor je kar zletel mimo, tako da in mi je Bobby občasno sam pomagal z vprašanji ..Aha, newyorška scena. V New Yorku ste že pred 20 leti imeli klube. Scena se je vmes najbrž kaj spremenila – ali je ostala enaka? Spremenila se je. Takrat se je hodilo v klub z imenom L’Amours. Naši menedžerji so bili lastniki tega kluba. Pravzaprav sta bila dva, eden v Brooklynu, eden pa za krajši čas v Queensu, toda v klubu v Brooklynu so nastopali vsi, ki so v tistem času kaj pomenili, velike skupine kot npr. Motörhead, Metallica, Wasp, The Ramones,Slayer … seveda tudi skupine, ki so bile v vzponu … To je bil najboljši klub v tistih časih. Prehitro sem prišel do konca z vprašanji. Kaj nimaš pripravljenih še drugih vprašanj?(smeh) Nisem vedel, da bom imel toliko časa na razpolago od slovenskih organizatorjev sem vajen da mi dodelijo največ 5 min. Zakaj? Ker se me bojijo (smeh) So vama dali naš najnovejši CD? Ne kupil sem ga v Subkulturi O, sama sta si ga morala kupiti? Ne,imam ga pač. Bi se mi prosim podpisal nanj? – Kam? Na prvo stran? – Tamle je en čeden tip in pokaže na fotko od Bobbija- sebe (Smeh)
drugi del pogovora sva nadaljevala ob pivu po koncertu in je nekako zvenel takole…
Kot Američan veliko potujete. Kako gledate na to, da je vaša država sinonim za sodobni Rim – imperializem? Mislim, ves svet je sicer enak, toda Amerika je zdaj izpostavljena zaradi demokracije, s katero si je po svetu pridobila veliko sovražnikov.Seveda. Kako to občutite kot Američan, ki potuje po svetu?Zdaj se mi zdi, da tega ne čutim tako zelo kot v času prve Zalivske vojne. In drugič, ko smo šli v Irak, takrat si to bolj čutil. Zdaj je edinstven čas na svetu – Ameriko vodi dolar, Evropa pa očitno kaznuje Ameriko z bojkotiranjem ameriških izdelkov in posledično dolar izgublja na vrednosti. Toda mislim, da je ideja takšna: ko je šlo za to, kako se je vse razvilo do stanja, kakršnega imamo danes, ne glede na to, kakšno je osebno mnenje, da še vedno ne gre za nič drugega kot za osnovno idejo, da je moral nekdo nekaj narediti. Na začetku ni bilo imperialističnih vzgibov. Zastrupljanje ljudi s plinom ni v redu. Če torej odmislimo vse druge negativnosti, do katerih od takrat naprej prihaja, in se vrnemo k osnovnemu načelu, to zame postane motivacija za – recimo temu gibanje ali kakršna koli že je bila tista sprememba, do katere je takrat prišlo. Zato tudi mislim, da to ni tako preprosto vprašanje. Toda to je nekako ideja, zakaj je prišlo do vojne. Ne glede na orožje, masovno uničenje – nakladanje, nakladanje – so umirali ljudje. Morali so najti način, kako priti zraven. Ker sicer tega ne bi nihče naredil. Do neke mere sem ponosen, v drugih pogledih pa pravim: Zdaj ni tako kot pravite, da je bilo. Amerika je pripravljena na spremembe. Najbrž boste videli že novembra, ko bomo izbirali novega predsednika. To je ena tistih čudovitih stvari, z ozirom na razlike med Rimom in Ameriko, da se vsakih osem let spremeni. Mogoče se ne strinjate z načinom, kako to gre, toda če se s tem tudi ne strinjajo ljudje v Združenih državah, lahko izvolimo novega predsednika, ki ima nove ideje. Torej ne gre npr. za vladavino kralja, ampak samo za največ osem let. Štiriletni mandat in če te ponovno izvolijo, še štiri leta, potem pa je konec. Ne moreš še tretjič kandidirati.
Pa verjameš v to, da lahko politika in politiki rešijo naše težave? Ne, mislim, da ne morejo. Edino, kar se lahko zgodi, je to, da jih omehčajo. In ko jih omehčajo, dobijo ljudje priložnost, da začnejo reševati težave. Treba jih je reševati tam, kjer nastajajo. Ni jih mogoče reševati v Washingtonu. To preprosto ni mogoče. Lahko jih olajšajo, lahko jih izboljšajo, ne morejo pa jih rešiti. To je ena tistih reči. Tu, kjer vi živite, so tudi bile težave, niti ne tako dolgo nazaj, kajne?Da, pri nas so vedno kakšne težave, toda leta 1991 smo se odcepili od Jugoslavije in postali samostojna država. Pa imate demokracijo? Demokracija je samo v enem trenutku absolutna in opravičuje svojo besedo, trenutek pred smrtjo smo vsi enakopravni. In … Da, kupili smo vašo demokracijo, prva poteza našega predsednika je bila, da smo šli k vašemu predsedniku Bushu in zdaj imamo v državi evro in Nato. Ravno zadnjič smo se pogovarjali o tem. Vsa država je bila prvič na volitvah, odkar smo se odcepili od Jugoslavije. Nekaj mesecev pozneje smo že šli v drugo državo, v Bruselj. Ničesar se nismo naučili. Spet smo rinili v neko drugo državo. Najprej smo bili del Jugoslavije, zdaj pa smo del EU. Mi Imamo svoje gibanje, njegov simbol je triskel, ki ponazarja telo, um in dušo, naše mnenje, naša ideologija je ta, da mora človek delovati kot celota, šele takrat lahko gremo naprej kot kolektiv. Najprej moramo spremeniti sami sebe. Ne moremo spremeniti sveta okoli sebe, lahko ga spremenimo znotraj sebe.To je smiselno.
Povejte mi, kaj si misliš o piratstvu v svetu glasbe. Midva ne podpirava glasbenega piratstva. Že dolgo sva navdušena nad metalom. Stara sva 40 let, že od nekdaj kupujeva originalne CD-je in še zdaj jih. Sam imam mešane občutke glede tega. Bom povedal, zakaj: očitno je, da bi rad stvari, ki jih delam, tudi prodal. Zaradi tega tudi vztrajam. Če pogledam, koliko sem zaslužil z albumom Horrorscope, toda očitno so bili takrat drugi časi, je bilo prodanih 200.000 izvodov, zdaj je padlo na 80 %. Toda še vedno igram istim ljudem, še vedno prodajam enake majice. Recimo, da je 60 % tega piratskega. Če nekdo nima … Ker je toliko metalskih skupin, trg je prenasičen z njimi, če torej kdo reče: »Rad bi preizkusil tri pesmi«, bi mu jih z veseljem odstopil. Ne zdi se mi pošteno, da bi morali ljudje kupovati moje CD-je samo zato, ker sem že 25 let na sceni. Morda ti je všeč Lamb of God, morda Drone (support te turneje op.a.), morda Slayer morda Mortal Sin, toda če lahko dobijo samo tri pesmi, se mi zdi dobro, če jih lahko posredujem. In potem se lahko sami odločijo, če hočejo še preostalih sedem pesmi. Mislim pa, da snemanje celih albumov z interneta, samo zato, ker to pač počneš, ko rečeš: »Ne bom plačeval za glasbo, poleg tega to sploh ni kraja« – zame predstavlja krajo. Če pa človek res nima denarja, da bi si kupil vse CD-je, raje vidim, da pride do glasbe, kot pa da ne pride do nje. Zato imam glede tega mešane občutke. Seveda bi se rad upokojil z veliko denarja, toda to se preprosto ne bo zgodilo. (Smeh) Delati bom moral, dokler ne bom umrl. Seveda bi bilo fino, toda ne bo se zgodilo. – Ni mi všeč, toda v določenih okoliščinah razumem, zakaj prihaja do tega. Da, preveč vsega je. – Ali je res, da določene dvorane zahtevajo 25 % od prodaje merchandisa na vaših nastopih? Da, ponavadi je tako.Toda nekatere skupine, najbrž poznate Marillion iz Anglije, so jezni odpovedali koncert, ker so od njih zahtevali več kot 25 %.(Matjaž) Seveda. Tudi to se dogaja. Toda mi običajno kar plačamo. Poskušamo se sicer pogoditi za manj, npr. 20 % …Toda to je vendar vaš zaslužek, vaše delo. Saj razumem vajin način razmišljanja, toda ali bi bilo bolje, da sploh ne bi nastopal? Če je povsod tako, potem raje nastopam. Vedno sem tako razmišljal. Raje nastopam za manj denarja.
Glasbena industrija …Umazan posel je, ni kaj. Tu gre za to, kdo te bolj nategne. (Smeh) Ne gre za to, kolikokrat te nategnejo, pomembno je, da se potem spet pobereš.
Pascal& Matjaž
Prevedla andreja, lektoriral DUx
