GODSTICKS – Emergence
(samozaložba, 2015)
Biti progresiven v svetu rocka ne pomeni samo obvladati melodiko in ritem, temveč v celoto glasbene teorije vpleta tudi nit metafizike, težko opisljivega ter vseeno tako lepo čutenega. Da ima bend tisto »nekaj« se začuti že po parih taktih, je pa res, da je malo bendov, ki bi zmogli progresijo svojega glasbenega izraza izpostaviti kot goli fakt ter obstati kritični prerez, ko jih komparativno vzporejate z morjem bendov, ki so bili glede na čas in formo pionirji in izumitelji določene zvrsti ali žanrskega odmika v povsem novo smer. Vse, kar se razvija, je progresivno, opcij za razcvet pa je mnogo. Del te soldateske je tudi britanski trio Godsticks, ki na sebi lastni način druži in križa vplive potentnega hard rocka poznih devetdesetih ter klasično definicijo progresivnega rocka, ki se hrani z inspiracijo Rushov, a jih ne ponavlja. Tretji album z naslovom Emergence terja potrditev dejstva, da so limite žanra sicer dosežene, bend pa je vseeno sposoben prosperitete in iz izumetničene matematike končno prehaja na paravan organske generike treh pomembnih dejavnikov. Močni element prezence čistega in izrazitega vokala Darrena Charlesa se blenda z močnimi Dream Theater bobnarskimi vstavki Steva Robertsa ter igrivim, na trenutke sproščenim djent drobljenjem basa Dana Nelsona. Kot bi v petrijevki z Rushi družili temnejše elementale Dream Theatrov (z bolj možatimi vokali) ter namesto s plehko formo preživete ere serviral nekaj sicer rustikalnega, a produkcijsko zelo dovršenega.
Emergence je prežeta s prefinjenimi prijemi Jamesa Loughreya, tipa, ki je pilil podobo poznejših albumov zasedb Def Lepard, pa kakšnih Skindredov in Manic Street Preachersov, gospod Loughrey pa je v britanskem trojčku videl nekaj povsem drugega. Ne, ni slišati krasne progresije Opethov, se pa v zvočni paravan z milozvočjem in dojemanjem ritma prikrade Devin Townsend s svojimi manj radikalnimi projekti, milje nove dobe pa se nekako le navzema barve »polnokrvne progresive«. Deseterec precej raznolikih skladb gradi na emocionalnem stopnjevanju. Precej djentovski uvod otvoritvenega Below The Belt pritegne pozornost bolj kot z beenignimi kitarskimi rifi in drobljenjem s konkretnim in korektnim barvnim vokalnim baritonom ter domiselnimi vokalnimi linijami, zakar so Godsticks definitivno bend, ki zna narediti več kot le ponavljati šablono pričakovanega. Ruin s precej zloveščim zgoščevanjem vsebinskega pesimizma ponudi več basa in umazanih bobnov, ki bi jih prav zlahka dodal v kolaž albuma Train Of Thoughts sanjavega teatra Dream Theatrov, a Godsticks zajadrajo iz goste, precej nedorečene gošče teme in neizrazitosti v bolj spektralno odprt instrumentalij skladbe Much Sinister. Umazanejša forma Wilsonovih idej iz zlate dobe Porcupine Tree se ne odreka rustikalnim in recepturno preverjenim vokalnim temperiranjem s »polnokrvnimi prog vokali«. Za več testosterona poskrbi živahnejši djent prog skladbe Exit Stage Right, morda larpurlatistični izliv zadržane agresije, ki pa ne prebije opne sicer dobro kontrolirane igre z odtenki v sferi varnega. All That Remains kot senzualna akustična baladica dodaja delček všečnega za nežnejše trenutke ali za nežnejši del koncertne populacije, nakar se posega celo po pop delu spektra na trdozvočnejših kitarskih rifih (z vokali kitice naslednje skladbe Hopeless Situation bend ne izgublja ostrine ali poslušljivosti z blendom obojega), opethovski pridih skladbe One Percent pa pritegne nedvomno pozornost tudi tistih, ki jih dosedanji domet benda ni čisto predramil in prepričal. Naslovna Emergence je teatralika predvidljivega v tisti čisti formi. Še največ pulfra vam daje veliki finale s skladbo Lack Of Scrutiny, ki pa se po obetavnem uvodu spet ujame v limanice spevnosti in »dovoljenega«.
Bend je ziheraški in tu je osnovna srž ter problem plošče Emergence. Godsticks prepričujejo z ravnovesnim preigravanjem in prepletom treh energij med vsemi tremi člani benda, a manjka nekaj. Organska simbioza se sicer čuti iz takta v takt, manjka pa malce več eksplozivnosti in jajc, če smemo poseči po neposrednosti in se izognemo praznim govorancam. Bend ima potencial, a se ne upa povsem razelektriti potenciala ter se raje ujame v zanko ponavljanja preverjenega in preizkušenega. To ni progresivno in ne draži, temveč je vsaj za moj par ušes bližje definiciji dobro igranega dolgočasja. Dragi moji, deležni ste lepo aranžirane pregrete župe z ostružki in kajenskim poprom, ki pa je daleč od gurmanskega posladka, ki bi vas pribil na mesto ter vam klistiral ušesa z revolucionarnostjo ter pogumom. Sicer lepo glazirana forma odseva privid progresivnega, manjka pa malce več dražejev, zaradi katerih bi lahko brez pomisleka trdil, da Emergence ni album, ki ne bo gladko spolzel iz spomina kot še eden izmed sicer lepo produciranih izdelkov, ki pa jim manjka tisto prej omenjeno »nekaj«. Ni vse zlato, kar se sveti in ni vse prog, kar dehti po Dream Theater in Rushih ter matematiki ritma in melodije.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6,5 / 10
