W.A.S.P. – Kri, pòt in bombe
30 let W.A.S.P
taken from RH 12
»Bilo je nekaj takih situacij, da smo hoteli kar odnehati, ker enostavno ni šlo več naprej.«
21. septembra 1982 so W.A.S.P. nastopili na svojem čisto prvem koncertu – v klubu Troubadour v Los Angelesu. Natanko na isti dan se bo 30 let pozneje septembra 2012 pričela njihova uradna jubilejna turneja. Kdor pa se bo za binkošti oglasil pri našem festivalu v Amfiteatru v Gelsenkirchnu, bo lahko že prej doživel premiero tega zanimivega programa. Z vodjem benda Blackijem Lawlessom smo se izčrpno pomenili o preteklosti in prihodnosti.
30 let je v tem poslu dolga doba in človek kot Blackie Lawless je gotovo doživel dovolj reči, da bi jih lahko opisal v (za bralce zanimivi) knjigi. Saj je to trenutno celo pravi trend. A gospod Lawless prav tega ne stori. Namesto tega nam že nekaj časa zgodbo svoje skupine pripoveduje na spletni strani benda www.waspnation.com. Vsak mesec novo poglavje – in to do septembra 2012. Pri tem pride na dan cel kup zanimivih in/ali zabavnih podrobnosti.
W.A.S.P. – “Wild Child”
„Tudi sam sem že razmišljal, da bi to, kar sem doživel, objavil v obliki knjige“, nam zaupa Lawless. „Vendar sem si naposled premislil, ker je treba v vsaki knjigi skoraj nujno širiti podrobnosti iz življenja drugih ljudi, česar pa nikakor nisem hotel. Na naši spletni strani se oziram bolj na stvari, ki so se zgodile v karieri W.A.S.P., ne da bi pri tem kaj dosti pravil o drugih vpletenih osebah. Na naši spletni strani bom objavil vsega skupaj 15 poglavij in to bo glede na količino tudi že skoraj mini knjiga. Toda če bi hotel razložiti, zakaj se je v našem bendu zgodilo to in ono, bi moral razkrivati stvari iz zasebnega življenja nekdanjih članov, čemur pa bi se rad izognil. Mislim, da je zgodba za naše privržence že tako in tako dovolj zanimiva. Izvedeli bodo zelo veliko takega, kar se je takrat dogajalo in o čemer še nikoli nisem spregovoril v javnosti.
Tudi mene pri drugih bendih zanima predvsem to, kaj se je dogajalo ob njihovih prvih začetkih in kolikokrat so bili že skoraj na tem, da bi vrgli puško v koruzo, preden jim je končno uspelo. Pri W.A.S.P. je bilo nekajkrat že tik pred zdajci. Bilo je nekaj takih situacij, da smo hoteli kar odnehati, ker enostavno ni šlo več naprej.“
Z današnjega vidika se zdi že skoraj smešno, da ste poslali posnetek štirih songov „L.O.V.E. Machine“, „Hellion“, „Sleeping In The Fire“ in „On Your Knees“ , pa na to ni trzala nobena založba plošč. In to čeprav ste si bili ob zahodni obali že priigrali ugled in se je Vaših koncertov udeleževalo nemalo ljudi.
„Bili smo bolj heavy kot večina drugih bendov iz Los Angelesa. Saj so imeli Metallica podoben problem in so se nenazadnje zato preselili v San Francisco. Založbe plošč so iskale Acts, ki so komponirali material, primeren za radio. V to kategorijo W.A.S.P. nikakor nismo sodili. Pa še ta odštekani, krvavi šov smo imeli na odru. Labels so nas imeli v vizirju in so vedeli, da smo popularni. Ampak niso si nas upali sprejeti pod pogodbo.“
W.A.S.P. “Forever Free”
Čeprav se je to že prej dogajalo z Aliceom Cooperjem ali Kiss, ki so kljub provokantnemu in ekstravagantnemu nastopu (ali pa prav zaradi njega) prišli do slave in uspeha.
»Saj so bila celo besedila našega prvega albuma in naš odštekani nastop v nekem smislu oblika družbene kritike, a tega ni nihče razumel.«
„Tudi Alice Cooper je poizkusil svojo srečo najprej v Kaliforniji. Led pa je prebil šele, ko je zahodni obali obrnil hrbet in se naselil v Detroitu. Pa vendar je obstajal nekdo, ki je že takrat stavil na nas. Neki tip z neko manjšo neodvisno lestvico, ki je celo ponudil, da bi zastavil svojo hišo in ta denar vtaknil v W.A.S.P.. Zelo dolgo in resno smo se pogajali z njim, a se naposled vendarle odločili, da počakamo na ponudbo kakšnega od tavelikih leblov. Pogosto sem premišljeval, kako neki bi bila potekala naša kariera, če bi bili takrat podpisali pogodbo s to malo založbo plošč.“ In do kakšnega zaključka si prišel? „Morda bi bilo vse skupaj malo dlje trajalo, ampak menim, da bi se bili prav tako uveljavili tudi s podporo tega pokrovitelja. No prav, nikoli ne bomo izvedeli.“
Očarljiva zgodba iz doslej še neobjavljenih poglavij Tvoje zgodovinske štorije je tista reč z Vašim ognjenim logom. Praviš, da je stvar postala izredno vroča in je hkrati poskrbela za zabaven stranski učinek.
„Naš domači stalni lokal je bil losangelski Troubadour, ki ni ne vem kako velik klub. Uradna zmogljivost je bila tam nekje pri 350 osebah, mi pa smo vanj vsakič spravili do 700 navdušencev. Bilo je torej že tako in tako vroče kot v savni, naš ognjeni logotip pa je vse skupaj še podžigal. Bolj po naključju smo potem nekoč ugotovili, da je narod zato spil nebroj pijač. Dosegli smo celo rekord prodaje v Troubadourju, kar se tiče alkohola. Lastnikom kluba smo nekoč že zagrozili, da bomo nastopili brez svojega ognjenega logotipa – in že smo prejeli višjo gažo. Mnogo let po našem zadnjem šovu v Troubadourju mi je eden od članov tamkajšnje ekipe pokazal, kakšne ožgaline so ostale za našim logotipom na stropu klubske dvorane, ki je vendarle devet metrov visok. Lahko si torej vsaj približno predstavljate, kako vroča je morala biti ta zadeva, ki smo jo, mimogrede, osnovali in postavili čisto sami, pri čemer pa nihče od nas ni imel blage veze, kako se kaj takega prav konstruira. Logo prav gotovo ni ustrezal niti najosnovnejšim merilom varnosti in pravi čudež je, da se takrat ni nič zgodilo.“
Prva leta je bila scenografija v celoti zasnovana bolj ali manj po načelu naredi sam. Oče enega od članov klubske ekipe je imel delavnico za predelavo kovine in lesa. V njej so se lahko člani benda po mili volji izživljali in sešraufali prav vse, kar je potrebno za en orenk šov na odru. Blackie, a te izvirne stvaritve še obstajajo?
„Originalno ogrodje mučilne naprave je bilo, ko smo nekoč pripotovali na Japonsko, žal zaplenjeno in se je potem na carinskih uradih nekako izgubilo. Torej smo morali izdelati duplikat, ki ga lahko še danes vidite na ovitku plošče „Live… In The Raw“. To kopijo imam še v lasti – tako kot še večino drugih pripomočkov za nastope.“
Prej ali slej je Troubadour postal premajhen za W.A.S.P., ki pa so kmalu zapolnili tudi večje klube v L.A.-ju in okolici. Potem, ko prvi predstavitveni zgoščenki nista pripeljali do želene vélike kupčije, se je bend že lotil snemanja za tretjo v studijskih prostorih A&M. Ker pa niso imeli pogodbe, so pri precej dragem studiu vztrajali pri tem, da W.A.S.P. stroške za snemanje poplačajo vnaprej. Bend pa je bil medtem porabil že vse svoje prihranke. Dober nasvet je bil drag. V tem trenutku je prišla ponudba iz Troubadourja: 10.000 dolarjev za tri nastope. S tem bi bilo financiranje predstavitvene plošče zagotovljeno.
„Pa se pravzaprav nismo mogli vrniti v Troubadour“, pojasni Blackie. „Vsaj ne brez dobrega razloga. Vedeli smo, da so nas imele založbe v vizirju. Ampak v L.A.-ju gre največkrat za to, kako kakšen bend dojemajo – in ne za to, kakšen v resnici je. Če bi odstopili od velikih klubov in se vrnili v Troubadour, bi se to na zunaj zdelo kot korak nazaj, založbe pa bi iz tega sklepale, da naše zvezde zahajajo. Kar pa bi s skoraj stoodstotno verjetnostjo pomenilo konec W.A.S.P.-a. Po drugi strani pa smo potrebovali keš.“
W.A.S.P. “Babylon’s Burning”
Rešilno idejo je imel frontman, ko je na televiziji zasledil poročilo o tem, da se je v Ameriki dramatično znižalo število darovalcev krvi. Tema aids je ravno prodirala v zavest ljudi, hkrati pa so si še mislili, da se lahko pri darovanju krvi nalezeš s to boleznijo imunskega sistema. „Bilo je povsem jasno: Rdeči križ je nujno potreboval dobro promocijo in darovalce krvi. Zdaj jih je bilo treba somo še pripraviti do tega, da bi sodelovali z bendom, ki je na odru pil kri, streljal s surovim mesom v občinstvo in nameščal golo žensko na mučilno napravo. To ni bila ravno lahka naloga in pogajanja so bila nekajkrat že tik pred propadom. Moja mati je bila poklicna plesalka, ki je med drugim delala za USO, organizacijo za splošno korist, katere naloga je podpora svojcem vojske in njihovim družinam v okviru oskrbe čet z nastopi slavnih umetnikov, izleti in kratkimi potovanji ter drugimi oblikami pomoči. Ravno med Drugo svetovno vojno je imela veliko opraviti z ameriškim Rdečim križem in mi je nekega dne pravila, kako neverjetno je Rdeči križ vedno skrbel za svoj imidž. Vedno so razmišljali zelo konservativno in bili preveč previdni. Celo v nekaterih kočljivih situacijah, ko bi pravzaprav potrebovali njihovo pomoč, jim je šlo bolj za ugled. Kakor koli že: da bi se kdaj srečala Rdeči križ in W.A.S.P., je bilo vse prej kot verjetno.“
Ampak eksperiment je uspel. W.A.S.P. so oklicali „Heavy Metal Blood Drive“. Kdor je daroval kri, je moral za koncertno vstopnico plačati le polovično ceno, vsi trije nastopi so bili seveda razprodani, Rdeči križ je od darovalcev dobil veliko sveže krvi, bend pa je lahko zbral denar za predstavitvene posnetke.
„Če se nam to ne bi bilo posrečilo, se zdajle ne bi pogovarjala za intervju,“ se Blackie ozre nazaj. „Razmeroma hitro smo se visoko povzpeli ob zahodni obali. Mislil sem, da bi se, če bi razprodali vstopnice za kakšno dvorano za 3000 gostov, pri nas že zglasila katera od večjih založb. Toda zgodilo se ni nič in res sem bil v velikih skrbeh. Dosegli smo vse, kar je bilo regionalno in brez pogodbe za ploščo mogoče. Da pa bi lahko naredili naslednji korak naprej, smo potrebovali pomoč.“
Ta je prišla precej nepričakovano v osebi menedžerja Iron-Maiden-a Roda Smallwooda.
„Še enkrat samkrat smo se za neki halovinski nastop vrnili v Troubadour in britanski magacin „Kerrang!“ je v Los Angeles poslal svojega fotografa Rossa Halfina, da bi dokumentiral koncert. Slučajno je bil v mestu tudi Rod Smallwood. Sploh se ni zanimal za W.A.S.P. in nas je imel za slabo šalo, toda Ross Halfin ga je tako dolgo prepariral, da je le prišel zraven na tisti nastop. Smallwood je pozneje nekoč pravil, da bi bilo potrebnih le nekaj minut, da bi ga bili lahko omrežili.“
Britanski menedžer je divjo tolpo vzel pod svoje okrilje in ji pri podzaložbi EMI Capitol Records prisrkbel pogodbo, po kateri ste hrepeneli. „Čudili smo se, da so tudi pri Capitolu kar lep čas odlašali, ker so menili, da naši songi nimajo potenciala uspešnic.“
No ja, v nekem smislu so bili ti dvomi tudi upravičeni, saj so se W.A.S.P. razvijali v albumski bend, ki je za svoji prvi dve dolgi plošči v ZDA lahko pobiral zlata odličja, ki pa nikoli ni premogel singelske uspešnice. Kljub temu je bilo prvih pet W.A.S.P.-ovih plošč glede na trg zadetkov v polno. „Saj naposled vse to tudi ni bilo nič nenavadnega. Celo največji umetniki kot Elvis Presley ali Beatles so potrebovali kar veliko časa, da so si lahko pridobili pogodbo za ploščo. Tudi nje so sprva nekateri založniki odklanjali. Saj ne, da bi te ikone hotel primerjati z nami, ampak vsaj na začetku svoje kariere smo imeli podobno usodo.“
Pa še druga za to branšo značilna usoda je doletela hrabre može iz W.A.S.P.-a: z uspehom so se začele težave. Najpozneje po tretji dolgi plošči se je nevarno zamajala sestava benda in ni manjkalo napetosti.
„“Inside The Electric Circus“ je bil bolj šepav album benda, ki je bil utrujen“, jasno pove Blackie. Od splavitve prve plošče naprej smo bili nenehno na poti. Edine prekinitve so bile, če smo pisali nove pesmi ali snemali za plošče. Zadnji del turneje za „Inside The Electric Circus“ nas je privedel do daljšega izleta po Evropi z Iron Maiden. Ti so ravno lansirali „Somewhere In Time“ in jim je bila lastna plošča prav tako malo všeč kot nam naša, in bili so prav tako brez pare kakor mi. To je bil nek čuden občutek in ob koncu ture sem še rekel vsem udeležencem, da je bila to ena takih turnej, o katerih da bomo govorili tudi še čez dvajset let. In nazadnje je tako tudi bilo. Dotlej sem se bil vedno držal načela, ki sem ga slišal od nekega založnika, ki je menil, da je treba čimhitreje napisati kak nov album, sicer da feni hitro pozabijo nate. Zdaj pa sem se namesto tega zavedel, da te feni zelo hitro pozabijo, če kar naprej izdajaš slabe plošče. Zato smo se požvižgali na dobre nasvete in si za „The Headless Children“ vzeli leto in pol časa.“
Kar je bila ravno prava odločitev. Vsaj zame osebno je „The Headless Children“ najboljši album, kar so jih W.A.S.P. kdaj izdali. „Mnogi privrženci bi za svoj najljubši album izbrali „The Crimson Idol“, ki je tudi vse do danes naša tržno najbolj uspešna plošča. Ampak „The Crimson Idol“ brez „The Headless Children“ sploh ne bi bil mogoč. Ta plošča je bila drugačna kot vse drugo, kar smo pred tem naredili. Bila je bolj heavy, besedila so imela socialno kritični kontekst, in z „The Headless Children“ smo se bolj kot kdajkoli prej razlikovali od vseh drugih bendov, ki so prišli iz Los Angelesa. In to je bilo pomembno. Sicer bi bili morda sredi devetdesetih z njimi vred propadli.“
Obstajala pa je organizacija, ki bi bila raje videla, da bi bili propadli že veliko prej: PMRC. Te teme imaš medtem najbrž že zdavnaj poln kufr, ampak, ali bi, če se ozreš nazaj, lahko rekel, ali ti je javno učinkoviti spor s tem odborom, norim na cenzuro, prej koristil ali škodoval? „Ne eno, ne drugo. Sprva so pravzaprav še vsi mislili, da nam bodo javne obtožbe in svarilne etikete na zgoščenkah pomagale doseči višje prodajne številke. Pač zato, ker mularija posebno rada kupuje reči, ki so prepovedane ali pa vsaj nespodobne. Po drugi strani sem se spraševal: Kako pa to, da se je PMRC vrgla prav na nas? Čisto enostavno: Ker smo bili vendar že uspešen bend. Naše ime je z javnim sporom gotovo postalo še bolj znano – ampak predvsem pri tistih, ki naših plošč tako in tako ne bi kupovali. Pridobil ni na koncu nihče. Ne PMRC, ker pravzaprav ni mogla doseči nobenega od svojih ciljev in so besedila mnogih glasbenikov medtem še bolj skrajna kot je bila osporavana lirika v osemdesetih. Mi pa tudi nismo nič pridobili. Nasprotno: vse to sranje mi je zagrenilo življenje. Grožnje, da me bodo ubili, opozorila, da so nastavljene bombe na naših koncertih, celo streljali so name. Mislim tudi, da je bil pritisk name takrat sokriv za to, da je „Inside The Electric Circus“ postal tako šibek album. Tu se bom še enkrat vrnil k turneji z Iron Maiden po Evropi: bili smo na Portugalskem in smo imeli prost dan. Bil sem že popolnoma sit vsega tega prepira in strašno vesel, da smo bili v tistem majhnem kraju na obali, kjer me prav gotovo ne bi prav nihče spoznal. Po dobrem kosilu sem sproščeno obsedel v obalni restavraciji in se potem počasi vrnil peš domov v hotel. Na pol poti sem slučajno prišel mimo majhne prodajalne plošč, katere izložba je bila v celoti okrašena s kopijo naslovnega ovitka „Inside The Electric Circus“ v nadnaravni velikosti. Povsem osupel sem strmel v tisto reč, ki je bila nekako dvakrat večja od mene, in v tistem hipu sem se prav zavedel, da ne morem več nikamor pobegniti. Preostanek dneva sem preživel kot ujetnik v hotelski sobi. Ko smo se vrnili spet nazaj v Ameriko, sem sklenil, da se mora nekaj spremeniti. Saj so bila celo besedila našega prvega albuma in naš odštekani nastop v nekem smislu oblika družbene kritike, vendar tega ni nihče razumel. Zdaj mi je postalo jasno, da moram svoje misli v prihodnje bolj jasno izražati. To je bil naslednji korak do nastanka albuma „The Headless Children“.
V albumu „Live… In The Raw“ predstavlja „Harder Faster“ še en song, ki je bil napisan med turnejo in pred tem ni bil objavljen v nobenem studijskem albumu. Song, v katerem W.A.S.P. obračunajo s PMRC. Potem pa je na tej fronti vse utihnilo. Kdaj ti je postalo jasno, da so se stvari umirile? „Na albumu „The Headless Children“ smo pač delali kar leto in pol, in za ta čas smo takrat tudi v javnosti nekako izginili s prizorišča. Privrženci sicer niso pozabili na nas, tisti, ki so nas napadali in ogrožali, pa prav očitno. Jaz sem še naprej držal gobec, ker mi je prepir presedal. Obenem je PMRC vse bolj izgubljala vpliv in pomen. Glede tega se je zadeva prej ali slej sama razpletla.“
»Inside The Electric Circus“ je bil bolj šepav album benda, ki je bil utrujen.«
Pustiva torej preteklost pri miru in spregovoriva o stvareh, ki se tičejo bližnje prihodnosti. Npr. o vaši jubilejni turneji, katere prva nemška predstava bo vaš nastop glavnih vlog na letošnjem Rock Hard Festivalu. Če si lahko dovolim kritiko Vaših zadnjih turnej: pogosto je bil čas igranja precej kratek, in ni ti bilo treba biti prerok ali strokovnjak, da si predvidel, da bo vaš komplet sestavljen iz treh do štirih novih pesmi – in vedno istih klasikov. Presenečenj na spiskih vaših pesmi skoraj nikdar ni bilo. „Kot vsaka druga skupina, ki je bila skozi daljše obdobje uspešna, imajo tudi W.A.S.P. problem, da so določeni komadi, ki enostavno MORAJO biti zraven, ker to privrženci od nas zahtevajo. Nekaj mi lahko verjamete: strašansko bi se veselil predstave, na kateri bi lahko igrali le bolj nepozanene skladbe in B-strani. Pet Die-hard-ovskih fenov v dvorani bi bilo na smrt navdušenih, da bi se metali ob tla – vsi drugi pa bi bili zato nesrečni in bi le brez razumevanja zmajali z glavami. Če sestavljamo seznam komadov, pač razmislim, kakšne skladbe bi kot fen najraje sam poslušal od najljubših bendov. To pa so potem precej pogosto klasiki. Na naši jubilejni turneji pa bo marsikaj drugače. Naš set bo trajal dve uri in bo sestavljen iz treh delov. V prvem delu bomo igrali mešanico uspešnic prvih štirih plošč. Sledila bo na 25 minut skrajšana verzija albuma „The Crimson Idol“, v zadnjem delu pa bodo prišli na vrsto še novejši in obskurnejši komadi. Prav pri tem tatretjem delu pa bom tokrat kot precejšen egoist ugradil nekaj songov, ki so všeč v prvi vrsti meni. Verjemite mi, med temi pa bo marsikaj, s čimer gotovo ne računate.“
Zelo smo radovedni! Ampak prosim, pusti, da za konec formuliram paradoks, ki terja pojasnilo. V pismih naših bralcev in pogovorih z njimi smo lahko že večkrat zasledili, da se jim dozdeva, da prav ti pač nisi ravno največji prijatelj tega, da bi po koncertih na veliko talali še avtograme čakajočim fenom. To smo vmes že tolikokrat slišali, da slutimo za tem vsaj kanček resnice. Po drugi strani ste med svojo zadnjo turnejo po ZDA odpovedali koncert v newyorškem Gramercy-Theatru, potem ko ste izvedeli, da je lokalni prireditelj „V.I.P. Meet And Greet Tickets“ prodajal vstopnice za dvojno ceno. Pomagaj mi združiti ti dve skrajnosti!
“W.A.S.P. – The Idol”
„Domnevam,“ se zasmeji Blackie, „da so imeli tisti, ki so se pri vas pritoževali čezme, enostavno smolo in pač niso več prišli do avtograma. Brezštevilni drugi feni, ki so si za svoj bombonček priskrbeli signaturo, najbrž niso tarnali, kaj ne? Ampak spregovoriva mirno še o zgodbi v New Yorku. Sploh ni šlo za to, da se mi ne bi bilo dalo srečati s privrženci. Za to je šlo, da so ti feni morali plačati dvojno vstopnino za pravico, da so se lahko po šovu z nami srečali. To je narobe in ni prav, da se kaj takega dogaja. Vem, da drugi bendi kdaj pa kdaj prodajajo tovrstne V.I.P.-pakete, ampak nočemo, da bi moral kak W.A.S.P.-ov fen odštevati denar za to, da lahko od nas dobi avtograme. Promoterju smo rekli, da naj tistim fenom plača denar nazaj. Zavrnil je, in smo mu torej sporočili, da ne bomo igrali. Na to je ponudil, da tistim, ki so plačali preveč keša, denar izplača na kreditne kartice. Mi pa smo vztrajali pri tem, da jim denar izplača na roko, ker tipu sploh nismo zaupali in tiste številke krdeditne kartice nismo mogli preveriti. Ni se spuščal v to, in smo torej spet šli. Zvečer je pred klubom zrasla dolga vrsta. S svojim avtobusom za nastopne ture smo se zapeljali prednje, splezal sem na streho avtobusa in vsem pojasnil, v čem je stvar in zakaj smo odpovedali. Potem pa smo se usedli na stopnice avtobusnih vstopnih vrat in smo tri ure podpisovali, kar nam je prišlo pod nos.“
Kul kampanja! Avtogramske ure Blackieja in njegovih mož Na Rock Hard Festivalu sicer ne bo – bo pa zato posebno žrebanje Meet&Greet.
FRANK ALBRECHT
prevedel dr. Dvorak Bostjan/pripravil rp
DISKOGRAFIJA
W.A.S.P. (1984)
The Last Command (1985)
Inside The Electric Circus (1986)
Live… In The Raw (Live, 1987)
The Headless Children (1989)
The Crimson Idol (1992)
Still Not Black Enough (1995)
Kill Fuck Die (1997)
Double Live Assassins (Live, 1998)
Helldorado (1999)
The Sting (Live, 2000)
Unholy Terror (2001)
Dying For The World (2002)
The Neon God: Part 1 – The Rise (2004)
The Neon God: Part 2 – The Demise (2004)
Dominator (2007)
Babylon (2009)
