V naši reviji Metal Planet (predhodnik slovenske revije Rock Hard) št. 6 smo predstavili 3 bobnarje, ki trenutno dominirajo novi generaciji metalskih ustvarjalcev. Seveda je tudi nekaj drugih pomembnih bobnarjev na naši sceni in to že kar nekaj časa. Zapeljali smo se proti Titovem Velenju. Kraj, ki še najbolj spominja na nostalgijo iz obdobja o bratstvu in jedinstvu, ter utopične zamisli o multikulturni družbi. V kraju, ki kakor druga mesta počasi umirajo smo se namenili poiskati živečo bobnarsko legendo. Pričakal nas je vedno nasmejani Dado pripravljen, da nam odgovori na naša vprašanja.
Živijo Dado, kako bi se nam na kratko predstavil ? Moje ime je Davorin Štorgelj, a me vsi poznajo pod imenom Dado. Sem bobnar v skupinah Kaoz in Interceptor.
Od kod izvirajo tvoje glasbene korenine? Začnejo se že pri 6 letih ko sem prvič poskusil igrati bobne pri neki velenjski skupini. Bobni so me tako navdušili, da so me kasneje vpisali v glasbeno šolo, kjer sem ostal deset let. Igral sem v velenjski rudarski godbi, mladinskem pihalnem orkestru ter raznih tolkalnih projektih. Moram povedati, da smo z enim takim projektom osvojili prvo mesto v Beogradu na državnem prvenstvu, takrat še v veliki Jugoslaviji. 
Nekje pri petnajstih, šestnajstih letih sem začel igrati bobne v prvem bendu, Res Nullius, s katerimi sem zaživel v svoji pravi luči, ustvarjalnosti (norosti). S temi fanti sem odrasel tako v glasbi kot tudi osebno, z njimi sem posnel dve plošči, »no one can like the drummer man« in » dead town dogs« in odigral en kup koncertov. V bistvu pa sem bil zelo, zelo mlad in še nepripravljen na vse pizdarije, ki pridejo s tem načinom življenja. To sem tudi s pridom izkoriščal (alco, sex, drugs & R’n’R). Po šestih, sedmih letih skupnega igranja so me dobesedno vrgli iz benda, za kar pa sem jim sedaj tudi hvaležen. Za njimi sem igral v nekaj velenjskih bendih; Pet Ambulance (demo) , Klinični Testiranci(demo), Yunis in ko se pri skupini Okvir na koncertu ni pojavil bobnar, sem igral tudi z njimi. Z igranjem in jam-anjem pri toliko bendih sem pridobil ogromno izkušenj. Z igranjem različnih stilov pa sem postajal tudi boljši bobnar in ker je metal zame ena najtežjih zvrsti glasbe, sem začel razmišljati tudi v tej smeri in ljudje okoli mene so to tudi opazili in prišel je dan ko so me Zajc, Đoko in Zenf vprašali če bi igral bobne pri njih. In tako se je začela moja metal zgodba pri KAOZ (na sliki spodaj).
Kot bobnar, kako si reševal težave z vadbenim prostorom?
Že kot otroku mi ni bilo treba skrbeti za vadbeni prostor saj sem hodil v glasbeno šolo, kasneje pa se spomnim da smo igrali povsod kjer je bilo možno. V kleteh, zakloniščih, v garažah, na vikendih, pri frendu- v glavnem povsod kjer je bilo možno igrat ful šus. S Kaoz-i mamo srečo, da smo na istem placu že več ko deset let in upam da bo tako ostalo tudi naprej. »Ni ga boljšega ko lahk prideš na plac in ti ni treba skrbeti za sosede, si vzameš pir, enga pržgeš , pol pa žgeš ko budala.«
Kaj so ti takrat predstavljali Kaoz? Ko sem jih spoznal nisem bil ravno metalc. Sem pa zato bil in sem še velik patriot in če so bili na odru velenjski metalci sem bil tudi jaz v prvi vrsti in čupal. Drugače pa smo večkrat igrali skupaj, ko sem bil pri Kliničnih in smo se tam še bolj spoznali.
Kaj ti danes predstavljajo Kaoz ? Kaoz kot band so mi prva stvar za katero spustim vse iz rok in se posvetim samo njej. Postal mi je način življenja. Kaoz ne deluje samo kot band, ampak smo prijatelji tudi v vsakdanjem življenju. Za nami je že dolga pot, skupaj smo že 10 let in tudi pri nas ni bilo vedno vse z rožicami postlano. Ampak smo še vedno skupaj močnejši ravno zaradi ljubezni do glasbe in do igranja. In dokler bo to naše glavno vodilo in dokler bom imel okoli sebe takšne ljudi kot so oni (mislim tudi na naše prijatelje, kaozcrew) nas ne bo nič razdružilo. Vem, da smo najboljši.
Kje vidiš svojo vlogo v bendu? V bendu vsi vemo kakšno vlogo ima kdo; “jst sm pač bobnar”. Ko igramo smo kot eno in ko delamo komade ima vsak svoje ideje in to preide v celoto. Pa vseeno, na začetku sem bil samo bobnar. To pa se je z leti spremenilo. Bolj intenzivno sem se začel ukvarjati z organizacijo koncertov. Najprej naših, kasneje pa še z organizacijo drugih koncertov, kar delam še danes v Velenju.
V katerih drugih glasebenih projektih si še sodeloval? Duet Co-creation and dance s sestro Rosano Horvat, Klinični Testiranci/ Cd lignit 2, Pulz(percussion),v Burek Theatru gledališki projekt- K.A.F.K.A. in Pikin dan, Mandragora/Cd lignit 2 (Sašo Lušič, Robi Jukič, Jure Pukl,…), projekt PIŠ Cd (Vovk, Hadalin, Soklič, Jošt, Stopar, Polanc), ŠUS Live na Newcommerju v Grazu 07, z raperjem Ziebane TM live na Small festu 07, ter INTERCEPTOR (na sliki spodaj).
Katere igračke si lahko privoščiš med igranjem? Zaenkrat imam samo metronom za vaje. Vse drugo je predrago ali pa še ne rabim za svoj trenutni način igranja. Lani sem nabavil nove pedalke PRO1-V od trick drums, ki zgledajo kot, da so iz vesolja.”Pol pa ko jih igraš pa ko iz pekla. Haha”. Verjetno si bom nabavil še trigger- PRO1-V.
Kako se je z leti spremenil tvoj drumset? Mislim, da vsi bobnarji spreminjajo svoj set. Vse pa je odvisno od denarja. Torej kupiš si osnovni set potem pa sam dodajaš stojala, činele, dvojni bas pedal, še en floor tom…bobni so dragi – v bistvu so najdražji inštrument za vzdrževanje – menjava open, vsak teden en ali dva para palic, činele so »tumač« drage, je kar zajebano.
Kaj bi rad dosegel z svojo glasbo? Glasba je način izražanja. Verjetno mi je metal tudi zato tako blizu, saj je bolj agresiven, neposreden in ni izumetničen. Ima svoj notranji naboj, ki te napumpa. Ko jo igraš ali pa poslušaš gre nekaj ven iz tebe, vse okoli postane mrtvo, torej ne obstaja. Ostane ti samo težek kitarski rif, hiter ritem dvojnih bas pedalk ter besedilo, ki itak »jebe« vse vsem po spisku.
Sicer pa igram bobne že celo življenje, a nebi bilo noro da bi lahko živel od glasbe!?! Kakšne so tvoje studijske izkušnje.
Dve plošči z Res Nullius, ena s Kaoz, en kup demotov s Kliničnimi Testiranci, Pet Ambulance in pa projekti s prijatelji. Bil sem v nekaj »home made« studijih kjer misliš da je vse en nateg. Bil pa sem tudi v velikih studijih kot je bil studio Tivoli in Croatia records studio, studio Alien, Metro, Melopoja, DB Recordings, kjer vse izgleda kot vesoljska ladija, ful enih lučk. Sicer mi delo v studiu ni všeč, je pa nujno.
Kateri bobnarji danes so ti vzorniki? Imel sem veliko vzornikov že zaradi različnih stilov igranja, ti so se z leti spreminjali. Največji vzornik danes je še vedno Joey Jordison iz Slipknot-ov. Drugače pa skoraj ni benda pri katerem ne bi preveril načina igranja bobnov.
Kdo po tvojem mnenju na naši sceni je podcenjen bobnar? Mislim, da so vsi dobri bobnarji v Sloveniji podcenjeni. Zelo malo ljudi ve, da smo vložili v igranje miljone ur vaj; “ja valjda, da smo pol mal čudni. heh….resno, ne vem, verjetno jst”. Jaz sem se bolj malo ukvarjal z načini, ki so jih igrali drugi slovenski bobnarji. Bolj sem delal na tem, da sem poslušal bende, ki so mi bili blizu. Delal sem na svojem stilu, ki pa se itak skozi spreminja. “Če sem pa jst koga navdušil za bobne, pa tk zakon”.
Kdo od “stare generacije” po tvojem mnenju še vedno trga ? Nimam pojma. Se mi zdi da v Sloveniji ni starejših bobnarjev, ki bi trgali al pa da bi sploh še igrali metal.
Pascal Rogl
