LAMB OF GOD -PEKLENSKI DESANT BRANILCEV NOVODOBNEGA METALA
Taken from RH2/09
Foto Vasja Sabeder
Vikend v Tolminu ne bi bil niti zdaleč tako peklensko dober, če ne bi na listi nastopajočih zasledil par imen, o katerih se mi je lahko le sanjalo, da bodo prišli in s svojimi koraki posvetili slovensko grudo. Med njimi so tudi praporščaki »pure american metala« Lamb Of God, ki slovijo po svoji trdi in neizprosni delovni etiki, naboru fenomenalnih albumov ter spevni in brutalni zvokovni podobi, katera jim vpihuje ravno pravšnji nivo nasilnosti in jeze. In v soboto 5. julija so, vsemu dvomu v resničnost navkljub, prišli v peklensko razmočeni Tolmin, da bi kljubovali vremenskim nevšečnostim ter potešili lakoto tisočev pred glavnim odrom. Samo za nas so v dobri uri popolne odrske manipulacije vzpostavili vez, trdnejšo od krvnih vezi ter več kot solidno predstavili desetletni trud ter neuničljivo zapuščino petih albumov, vključno z najnovejšim albumom Wrathom. Pred energičnim nastopom pa smo krenili v zaodrje, kjer so v tiskovnem središču del svojega napetega in utrujajočega urnika namenili pogovoru s predstavniki sedme sile. V zavetju šotora smo si poiskali kritje pred nadležnim, vse močnejšim dežjem, ki je Tolmin preoblikoval ponovno v kraj herojskih pododrskih bojev. Med kolosi črnih avtobusov so, točni kot švicarska ura, proti šotoru stopili dolgolasi in dolgobradi bobnar Chris Adler, kitarista Mark Morton in Willie Adler, gandalfsko osiveli basist John Campbell ter karizmatični vokalist, nepredvidljivega značaja Randy Blythe, sedli v prve bojne linije in tiskovka se je lahko začela.
Dobrodošli v Sloveniji. Ker ste tudi z več kot dobro popotnico, bi vas prosil, če bi lahko rekli kaj več o albumu Wrath. Kaj je njegova osnovna vezna nit, koncept, ideja?
Chris Adler: Če mislite na ime plošče? Ni konceptualni albu, kar pa zadeva ime – iskali smo samo primerno, dobro zveneče ime, ki bi bilo primerno za metalsko ploščo. Skladbe so o različnih stvareh, lirično pa je album pretežno o različnih načinih in poteh na katere se uničujemo. Pravzaprav gre tu za individualno in civilizacijsko uničevanje, ki smo mu priča, ni pa konceptualen album.
Torej ni politične note, ki je bila značilna za prejšnje izide – denimo protivojna štanca na As The Palaces Burn in Asshes Of The Wake?
Chris: Seveda je na plošči veliko političnega, a smo tokrat na izdelek izlili več osebnega, ko govorimo o osebnih stanjih in stvareh, s političnim pa si nikakor nismo pripravljeni zastavljati nekih nepisanih standardov, ki bi jim morali pod nujno slediti.
Kaj pa sprejetje plošče? Ste do sedaj zadovoljni tako z odzivi publike, prodajo kot kritikami v tisku?
Mark: Se mi zdi, da smo lahko več kot zadovoljni, kar se sprejema tiče. Glede prodaje pa – ne zdi se mi, da je to nekaj, s čimer bi se zavestno ali podzavestno kdajkoli obremenjevali. Komercialno smo imeli sicer neverjetne rezultate prvi teden prodaje po celotnem svetu. Bodisi tu v Evropi bodisi doma v ZDA in v Kanadi – ljudje so ploščo izjemno dobro sprejeli. Navdušeni smo nad tem, kar pa nas navdušuje bolj pa je to, da smo lahko na plošči združili te posamezne kose, ploščo primerno začinili in posneli, nato pa je pred nami izziv posneto dostojno predstaviti. To je težka stvar in velik izziv. Sedaj je na vas, da ponujeno bodisi vzljubite bodisi ne, saj je nam narejeno že priraslo k srcu in naredili smo v popolnosti to, k čemur smo stremeli.
Poleg vsega pa premore Wrath več agresije, black metalskih beatov … Kako ga primerjate z ozirom na prejšnje albume?
John Campbell: To bi bilo primerno vprašanje za »gospoda Blastbeata« (mikrofon poda bobnarju Chrisu)
Chris: Mislim, da je plošča, kar se glasbene plati tiče, bolj tehnična in neposredna ter direktna. Hoteli smo dejansko spisati nekaj, kar bi bilo bolj agresivno od Sacramenta in naših zadnjih plošč in, ne vem če to zaznate, a to je bil naš cilj že od samega začetka. Takoj smo želeli, da se morate poslušalci zoperstaviti z nečem konkretnim, kar vas zadane direktno v obraz. Temu je stremelo pisanje kot sama produkcija. Primerjava s preteklimi izdelki pa bi pokazala, da smo oklestili vse odvečno ter šli direktno v srž in srce, v jedro našega bistva.
Prej ste omenili produkcijo. Ta zveni bolj umazano in ni tako zloščena kot pri Ashes Of The Wake in Sacramentu. Kaj ste, po vašem mnenju, dosegli z njo?
John: Vse skupine si želijo popolno zvenečo ploščo, zato si konstantno dokupujejo vse boljšo in tehnično zahtevnejšo opremo, za snemanje namenjajo več denarja, več časa, iščejo boljše založbe in plošče zvenijo vse bolje. Sledijo idejo popolnost in, kar zadeva nas, mislim, da smo mi to na zadnjih ploščah dosegli ali skoraj dosegli. Dojeli smo, da smo v imenu te popolnosti prišli do stopnje, ko je bilo ustvarjeno kar precej popolno. Hoteli smo se otresti tega in poiskati le center, ko je ustvarjeno in posneto le dobro domišljeno ter dejansko drži vodo.
Pa pojdimo kar malce bolj nazaj v preteklost. Zakaj ste sploh spremenili ime skupine, ker tega nisem zasledil nikjer? (smeh)
John: Zgodba je preprosta. Bil je čas, ko je bila skupina le peterica garažnih entuziastov in nastopali in igrali smo lahko le v petek zvečer, se dobili, popili kako pivo ali dve in preigravali riffe. Nato pa smo postali, kar se skupine tiče, malce resnejši. V skupino smo vložili veliko truda, naša življenja in ustvarjalnosti, zato smo kar naenkrat dojeli, da si tovrstnega imena, ki je sicer zabavno, v imenu nastopanja ter dostopnosti, ne moremo več privoščiti. Burn The Priest je sicer resnično lepo zveneče ime, ki pooseblja brutalnost, ekstremnost in podobno, a smo ga kar naenkrat prerasli, zato smo celoten projekt, skupino, preimenovali, da bi se lažje povezali s tem in bi nas ime bolje predstavljalo.
Kaj pa skupine, ki so tiste, ki bi jih šteli kot vaše vplive?
Mark: Na to boste dobili dejansko pet različnih odgovorov. Če bi podal naprej mikrofon, bi se lahko le o tem pogovarjali več kot uro. Kar nam pa je dejansko skupno, je thrash metal iz poznih osemdesetih, kot so zgodnejša Metallica, Slayer in, denimo At The Gates. Skratka imena, ki bi jih dejansko zlahka pričakovali. Mislim, da nismo bili popolnoma imuni tudi na malce punk rockovskih vplivov. Obenem pa, če pridete na naš avtobus, se občasno zavrti kak Jay-Z, Hank Williams in podobno. Ni omejitev.
Kaj pa dejstvo, da ste sami postali referenca za mlade generacije glasbenikov in poslušalcev?
John: Ker smo sami postali bolj vplivni nekoliko kasneje, v bolj zrelih letih, smo se uspeli kaliti v tej smeri, da nam uspeh ne bi stopil preveč v glavo. Ohranili smo jasno zavest kaj so pravi razlogi, da se s tem ukvarjamo in preživimo lahko vse pritiske ter izzive tega, kar je za nekoga uspeh, za nekoga drugega pekel.
Spomnimo se na Finsko. Letos ste igrali tam in organizatorji so, baje na Frost Bite Metal Festu, slabo poskrbeli za vas, zato ste morali spati na tleh, ker vam niso priskrbeli hotelskih sob.
Randy: Čez čas so nam jih le priskrbeli. Nato smo izterjali tudi plačilo za nastop, ki nam ga sprva niso hoteli plačati.
Nekateri plačila niso dobili …
Randy: Zato jih ni bilo tam. Vsemu navkljub imamo Finsko še vedno radi.
Chris: Saj se vse uredi in sčasoma se pozabi na neljube stvari. Ljudje so, denimo, izjemni. In to je vse, kar šteje.
Med vplive ste našteli Slayer, s katerimi ste dominirali na Unholy Aliance turneji. Kako dojemate dejstvo, da ste bili del tega dogodka in da ste lahko sodelovali s svojimi nekdanjimi vzorniki?
Mark: To je le, pa ne da bi hotel dosežka omalovaževati, še ena turneja. Ne poosebljamo se, vsaj jaz ne, s to turnejo, ker je to zabava in dogodek za Slayer. Seveda smo počaščeni in vesli, da so nas povabili k sodelovanju. Seveda jih cenimo, saj so res prijazni fantje, a Unholy Aliance zadeva njih, mi pa smo Lamb Of God. Smo le kupina s spiska nastopajočih.
Veliko ste dosegli, veliko še boste in kakšni so vaši načrti?
Mark: Garali bomo še naprej in koncertirali, odhajali na turneje, posneli ploščo. Veliko je še krajev, kjer še nismo igrali. Tu je denimo Slovenija, kjer še nismo nastopili. Kraj je fenomenalen in lep, pravšnji za naš ognjeni krst in spoznavanje. Prav tako je tudi drugod veliko tovrstnih krajev, primernih za igranje trde glasbe ter spoznavanje prijetnih ljudi. Pred nami je kar zajetna turneja, ki nas bo zaposlila ter izčrpavala še kakšno leto.
Randy – ali imaš še kak načrt sodelovati s skupinami, kot je denimo Overkill (z njimi je sodeloval leta 2007 na albumu Immortalis na skladbi ‘Skull and Bones’ (op.p.))
Randy: Ljudje me vedno sprašujejo ali bi naredil kaj takega, da bi gostoval na ploščah ter dal košček sebe, a bodimo iskreni – enostavno nimam časa. Če je skupina iz pravega testa sem pripravljen nekaj storiti in narediti zanje. Z Overkilli sem z veseljem sodeloval. V čast mi je bilo sodelovati, nič pa še ne izključujem za v bodoče.
Ker je to vaš prvi obisk v Sloveniji – kaj lahko pričakujemo od vas na odru in kaj pričakujete vi od slovenskega občinstva?
Mark: Koncert je koncert in kaj je za pričakovati?
Randy: Lamb Of God nastop v Sloveniji? Šli bomo v popolni frontalni napad, dali vse od sebe ter prestavili takoj v peto prestavo ter dokazali, da zmoremo in premoremo dovolj energije za popolno »razturanje«. Pridite in videli boste.
Kje pa raje igrate – v majhnih klubih ali na festivalih?
John: V majhnih klubih, ker so bolj intimni, koncerti bolj intenzivni in dejansko začutiš publiko.
Randy: Manj je blata kot ga je tu … Pravzaprav je tovrstno vprašanje nesmiselno mešanje jabolk in hrušk, saj gre le za različna nivoja stika s publiko. Jaz osebno obožujem, da se ljudje preprosto odklopijo ter zabavajo. Kar naredi razliko je kemija in ta je odvisna le od dneva ter od iskrene volje obeh strani. In to je potrebno preveriti v živo ter ne govoriti in razglabljati o tem, mar ne?
Sandi Sadar Šoba
