Devin – obvladal hudiča taken from RH 10
DEVIN TOWNSEND
Srečal hudiča med obvladovanjem svoje uničujoče plati
Devin Townsend, novo odkriti Ghandi metala, je vedno imel privlačno zgodbo za tako medije kot fane: genialni norec s svojo nekoč značilno “skullet” frizuro, skozi preobrazbo v zenovsko uravnovešenega glasbenika s seksi umirjenostjo in obrzdano strastjo izpod mistične meniške kapuce.
Resnična zgodba popotnika skozi pekel, ki ga poganja jeza, skozi zone norih eksplozij pod imenom Strapping Young Lad. Med preskoki od nadnaravnega do piflanja, je končno doumel enačbo potovanja skozi neskončnost in zaobjel novo raven svoje duše; takrat je preusmeril zrcaljenje jeze v raziskovanje dobrega in širitev svojega ki-ja.
Združite to novo najdeno harmonijo z naravno strastjo in to je tisto, kar predstavlja Devy zdaj, zlasti od Devin Townsend Project-a dalje. Po ambientalni metalni simfoniji albuma Ki je sledil njegov 11. solo-album Addicted, ki je poteptal vse okvirje in pomešal metal, alternativni rock, power pop in še kaj. Townsend je človek, vreden spoštovanja, ne le zaradi njegovih intenzivno-orgazmično-mravljince- zbujajoče glasbe in vokala, ampak tudi zaradi njegove odkritosti. Je kompleksen v svoji preprostosti. Prijazen in vljuden, prizemljen – in mu nič ni težko podpisati rožnatega plišastega samoroga.
 |  |
Za bralce Rock Hard SI in portala Subkulture, je Dev delil osebni vpogled v njegovo delo, odkril glavni cilj prihajajočih albumov Deconstruction in Ghost (izid junija ’11), ter o naslednjih dogodivščinah Ziltoida v Z².
Štirje albumi v bistvu v letu dni… Družinsko življenje z otrokom te očitno ni upočasnilo..?
Ali me ni upočasnilo pa se mu izogibam… (smeh). Toliko stvari se trenutno dogaja, vse je zelo napeto. Ti štirje albumi so bili res posneti v enem letu, vendar so se, iskreno, raztezali skozi štiri leta. Ves proces od takrat, ko sem prenehal s Strapping Young Lad do tega, kjer sem sedaj, je enostavno neverjetno. Včeraj smo imeli prost dan in kar se rado zgodi v prostem dnevu je to, da začneš globlje razmišljat. Sam v hotelski sobi sem bil pokonci do 6h zjutraj, poslušal vse štiri albume po vrsti… O otroku, o staranju, bendu in glasbi in vseh teh rečeh. Mislim, da je to zanimivo – nikoli se ne premika zgolj naprej…
Lahko rečeva, da si v zadnjem času šel skozi osebno krizo, a konstruktivno?
Ja, ampak včasih se mi zdi, da imam krizo že okoli 30 let (smeh). No, brez drame, gotovo nisem več tako dramatičen kot sem včasih bil. V perspektivi krize zame mislim, da je kar nekaj faktorjev. Grem proti 39, tole počnem že okoli 20 let profesionalno… Vedno se dogajajo spremembe, ki name čustveno vplivajo. Spomnim se obdobja s Strappingi, ob zaključku je prišlo zraven kar precej čustvene prtljage. Na primer vprašanja, zakaj, kaj je namen vsega tega, kaj tisto, kar bi rad počel v prihodnje… Mislim, da če pogledam celo sliko, gre vse dobro in sem pravzaprav srečen. In to je tisto, kar je bistveno, ne?
Bo držalo. Skozi tvoja leta jeze, notranjih kriz, vse to tvojega razvoja, si odprl nova obzorja… Od bolečine in sovraštva do lepote in notranje moči. Pa kljub temu še vedno močno in strastno. Ali vseeno kaj pogrešaš tiste eksplozije, nenehno mejno ne-sigurnost glede sebe?
Mislim, da je še vedno tu, razlika je le v tem, da sem porabil toliko osebnega truda v smislu discipline; skušam nadzorovati tiste elemente, ki so vedno privedli do eksplozij. Ali to pogrešam? Že po naravi sem samo-uničujoč, zato, ja, to pogrešam … A obenem, nehal sem z drogami in popivanjem in veliko mojih samo-uničujočih nagnjenj je tako tesno povezanih v ne le te aktivnosti, ampak v cel proces… Pri ustvarjanju se mi zdi zelo lahko…saj veš… Sam sem zelo ekstremen v svojih čustvih in posegam v zasebno življenje, da dosežem različne… Moje zasebno življenje in moj razum sta lahko zelo svetla ali pa zelo temna. Zdaj jih še vedno lahko dosežem, a so gotovo bolj zadržani, na vajetih. Zdaj se zavedam, s čim se spopadam… Na Deconstruction in Ghost mislim, da so vse te emocije zelo lepe, čeprav na Deconstruction tudi kaotične… Na nek način mi je uspelo doseči vse te kraje, a brez da bi bili zame čustveno škodljivi. To je po mojem cool vrlina… Kratkoročno pa je vedno prisoten tisti izziv, da bom eksplodiral vsak trenutek, celo zdaj – a vsak dan je nov dan, ne (smeh)! Iskreno, ko sem izbral to pot, je bilo to zato, ker sem hotel povedat nekaj dobrega, nekaj pozitivnega o človeštvu in eksplozije so zelo lahek način, da vse to zelo hitro zanikaš.
Pozitivna je tudi energija na albumu ki, umetnost v svoji čisti obliki. In… malo sem obsedena z Addicted albumom..
O, hvala!
A ta novo najdeni, čisti in osredotočeni Dev je včasih nerazumljen iz strani tistih fanov, ki se lažje povežejo z jezo, sovraštvom, vso to temno metal stranjo… Kako odgovarjaš tem, ki novega Deva zavračajo?
Ja, mislim, da ljudje… saj veš – racionalizirajo svojo lastno nezmožnost, da se spopadajo. Ti ljudje so naredili cel študij biti profesionalno jezen, a so kot izpuščeno strelivo, brez samo-nadzora… Ljudje so razočarani, ker na nekem nivoju najbrž mislijo, da jih hočemo očrnit, ali kaj… Moj razlog za spremembo mene in mojega razmišljanja je v tem, da sem bil dolgo samo-uničevalen, potem pa je prišel otrok… Niti nisem hotel otroka, a se je zgodilo, tu je in nenadoma sem bil soočen s to brezpogojno ljubeznijo, ko nekdo res skrbi zame preko vsega sranja z glasbo, denarjem, odnosi ali čemerkoli… Tako je, kot da bi bil odvisen od mene in tega, da nisem kreten…
Novo najdena odgovornost zate…
Absolutno. Mislim, da fani hočejo… da se uničiš, ker jim je res všeč zvočni zapis tega! A zame je vse, kar počnem, neposredni prikaz tega, kar sem. Znašel sem se tu in takole to zveni, predstavlja tisti čas, v katerem sem. Ko se stvari spreminjajo , kar pogostokrat se, ljudje postanejo nesrečni ker je lahko projicirat… kadar je tu nekdo, ki sovraži svet, je veliko lažje to opravičit.
Se pravi, to si ti, zdaj. In vedno si imel odlična glasbena sodelovanja, hkrati pa ostal “sam svoj”, mojster svoje obrti. Odličen skladatelj, pevec, producent – in kljub temu, da imaš ob sebi močen tim glasbenikov, ti vedno nekako uspe obdržat svoj značilen Devin pečat. Kako? Gre za ego, specifično zvestobo lastni viziji, perfekcionizem..?
Hvala… Ja, brez dvoma sem perfekcionist, Skozi življenje imamo vsi svoje epifane, poklon naši resnični naravi in naravi vsega okoli nas. Sam nisem veren, a sigurno imam pravo povezavo do narave in duhovnosti, zato sem se vedno spraševal… kako to predstavit. Kako predstavit tisti nivo emocij, do katerih prideš na podlagi tistega, ki zares šteje. Vedno je obstajal ta občutek prostora, kot odmev… Kar se tiče svojega pečata, je pa to zato, ker nikoli ne lažem. Ki je moral biti Ki, Strapping je bil Strapping… Vse, kar počnem, sem iskreno jaz.
In razvijaš se …
Tako je, če sem zaveden in se trudim odločat odgovorno, potem kamorkoli že gre… Nočem živet svojega življenja pod predpostavko, da me bo na koncu pričakalo darilo (smeh). A obenem se trudim, da bi ne prakticiral preveč samokontrole in se ves čas zbujal “zakaj to počneš”, ko se lahko tudi kar prepustiš toku.
Nadzor te nadzira.
Ja. Sprašujem se, če ni tudi to odvisnost… Da lahko postaneš odvisen od nadzora.
A to je bolje, kot da si odvisen od bolečine, ne?
To je tisto in to smo počeli… Mogoče je zaradi take mase ljudi na planetu naša dušna povezava prekinjena. Imamo odvisnosti od odvisnosti. Do nadzora, celo do dobrih stvari v življenju. Včasih razmišljam o razlogih za to… Mogoče zaradi strahu ali pa gre zgolj oklepanje nečesa, kajti predstava o neskončnem svetu in praznini okoli nas je enostavno preveč grozljiva za večino ljudi.
Že, a pravijo, da je že samo potovanje cilj… ?
Všeč mi je to potovanje, čisto zares. Zelo redke so priložnosti, ko mi do neke mere ni všeč. To pomaga uživati v stvareh, ki pogosto niso dostopne…
OK, če se vrneva nazaj k Devin Townsend Project-u, kjer najdemo štiri različne stile. Si našel shizofrenijo v svoji nadpovprečnosti, različne dimenzije … ali odtenke sebe?
Tako je (smeh). Ena stvar pelje k drugi; ko naredim nekaj težkega, hočem zatem naredit nekaj mehkejšega. In potem spet nočem več mehkega in tako dalje. Si mogoče že kaj uspela slišat novi dve plati?
Deconstruction ali Ghost – ne, na žalost je še ni moč dobiti… Sem pa slišala nekaj napovedi, ki so pricurljale ven.
Zelo ponosen sem nanju; mislim, da bo veliko ljudi slišalo ti dve plati in ju oklicalo za popolnoma blazni. Ideja je bila povezati duh Infinity ali Alien (albumov, op.a.)… na koncu postanem tako odvisen od lastnega tripa in navdušen sam nad sabo, da sem pil in kadil – in vsakokrat se je to končalo v bodisi osebnih napakah bodisi paranoji. Oba ta albuma sta ukoreninjena v enaki kompleksnosti kot Deconstruction in oba prideta do zaključka, da je vse zgrešeno. Ker sem dovolil, da mi pride pod kožo, z občutkom pomembnosti, kar pomeni nadvlada. Pri delu za Deconstruction sem zato vsakič, ko sem prišel do preveč čustveno nasičene točke, enostavno moral to ugasnit… iti na sprehod ali kaj…
Kje pa je ta meja? Pri kateri točki lahko najdeš ravnovesje med nadzorovanim delom in spontanim delom sebe? Obe skrajnosti je bilo vedno moč zaznati v tvoji glasbi…
Čutim, da če se ne nadzorujem, se bom zelo hitro uničil. Del mene si želi samouničenja, bolj od vsega. Druga stran misli, da je moja prava narava veliko preprostejša, kot si včasih verjamem. Samo-destruktivna plat je kaotična in strastna… A druga stran predstavlja dom, naravo, tišino, zelo “turistično”. Tako da je pravzaprav ves moj svet v konfliktu med tema dvema stranema. Ampak! – Z Deconstruction je bil cilj od prve note dalje, da si ti dve strani podata roke in si dovolita sobivanje…
V simbiozi.
Ja, da imata dobro komunikacijo! Res. Mislim, da je to tisti del, ko naj bi šli v pekel… Jaz – oziroma lik – sreča hudiča. V resnici ne verjamem v to, ampak…
Gre za prispodobo…
Ja, gre za prispodobo. Srečam hudiča in on je jaz. Ravno zato, ker sem to jaz, se zavem, da se pravzaprav dobro razumem z njim, zato izberem razumevanje. Jaz sem rešitelj in tebi ni prijetno s tišino,… A všeč si mi in razumem te, razumem te bolj od vseh. Zakaj naj bi se ga potem bal? Cilj je bila nadvlada tega strahu pred svojo samouničevalno stranjo. Ko sem se enkrat soočil z njim, postavil pod luč, se je ustrašil. Ker noče biti viden. In ko hočeš prevzet odgovornost, se nenadoma zasveti žarnica. Ni več besed, ni več moči, da bi se boril s tem. S Strappingi je bilo tako, da ravno zaradi strahu pred nasiljem, kaosom, vojno, sem mislil, da če bom vse to preglasil s še večjo agresijo, mi bo vse to uspelo odbiti. A ironija je seveda, da potem vse to privlačiš. Tega se tedaj nisem zavedal. Spoznal sem, da če se odkrijem v svoji ranljivosti in priznam, da sem … saj veš..
Človek?
Človek. Zavedam se, da sem rahlo nad povprečjem, ampak čustveno mislim, da sem še malo bolj inteligenten kot to. A v nobenem primeru nisem super-inteligenten. Tudi pri glasbi sem sposoben predstavljati tisto, kar čutim, da moram predstavit. Sprejetje tega je bilo naravnost osvobajajoče, 80% energije mi je ostalo, da lahko rečem, kaj sem – vem, da nisem to, ali ono… A vem, kaj sem. Gre za delo v postopku. Ali se poznam? Pri teh letih se že poznam. A tako kot praviš – v smislu procesa in kam ta pelje. Nekateri ljudje mislijo, da je vera kot duševna bolezen, a sam mislim, da ti vera v samega sebe do določene mere dovoljuje delat odločitve iz enega momenta v drugega, da te vodi do teh stvari… (pomolči) –
-Da sprejmeš, kdo si.
Tako. Ne vem, kaj je to, ampak velikokrat mislim, da že s tem, ko si umetnik, glasbenik, slikar ali karkoli, ljudje na splošno mislijo, da je to duševna motnja. Že brez bipolarne.
-Zato, ker smo povezani z vesoljem…
To je tisto; vsak umetnik predstavlja svojo individualno povezanost skozi svoj filter; tako blizu, kot kadar predstavljam sebe. Večkrat pomislim, a sem srečen, sem zadovoljen…? Vse, na kar lahko upam, je smisel za humor, ker želja po sreči je iluzija. Saj ne, da nisem srečen, a poznam svoje zmožnosti in šibkosti in se nekako zgrneta… Moraš biti nevtralen na en način. To se je zgodilo s Strapping, vprašal sem se, a boš vse življenje predstavnik take energije, ki ima korenine preko pozitivnega in negativnega – kratko malo destruktivnega! Kot bi rekel, zdaj se bom uničil in vse vabim s sabo. Prišel sem to točke, kjer so zares pomembne reči v mojem življenju v mirnih trenutkih. Govoril sem s tipom, ki je rekel, da je treba sledit razumu in ne srcu, da je vera bolezen… Povedal sem mu, da je stvar taka – moj problem s hiperinteligentnimi ljudmi, ki racionalizirajo svojo neprijaznost, s takimi pač nočem imet opravka. Rekel sem – ne glede na to, ali si bolj ali manj inteligenten od mene, sam izberem biti manj pameten, če slednje pomeni, da mi ni treba skoz življenje kot kreten – da vse okoli sebe prizadenem.
In tvoj filter, ko ga potrebuješ – je Ziltoid?
Ja. Stvar je v tem, da ima tudi vest; to je pomembna stvar, do katere sem ga res želel vodit. Veliko ljudi, ki se je poglobilo v like je reklo, da je popolnoma neodgovoren. A celotna ideja Ziltoida naj bi bila prispodoba zame v različnih dimenzijah, sposoben je delat reči…
In se tudi sam razvija…
Absolutno! V bistvu se kmalu spravi meditirat, ker celotna ideja tega je, da vse postane Ziltoid (smeh). Njegova težava je, da je jezen na očeta in ima kup drugih problemov, a vse to je vesoljska verzija. Zame je to način spopadanja z lastnimi težavami, brez da bi naredil »JAZ-šov«. Seveda lahko iz tega narediš prispodobo – sam imam prtljago kot jih imamo vsi, koliko tega sploh je, s koliko emocijami se spopadamo, vsaj ducat… O svojih zadevah lahko govoriš skozi tak lik in se na tak način tudi povežeš z ljudmi.
Je to hkrati tudi igrišče zate?
Točno to je. Zanimivo je, da veliko ljudi jemlje vse to precej bolj resno, kot bi upal, da bodo.
Življenja ne moreš jemat preresno.
Življenja, ali pa glasbe.
In Z² – kakšen razvoj lahko pričakujemo od Ziltoida?
V glavnem gre za to, da ob koncu Tuska festivala, ko smo bili glavni bend, gre ta pozornost Ziltoidu v glavo. Misli, da je pomembnejši od drugih in njegovo aroganco vesoljci kaznujejo s tem, da mu vzamejo 2 od 4 dimenzij. Tako da je zdaj v dveh dimenzijah in praktično zataknjen v knjigi! Zdaj je v stripu – najprej bomo izdali strip. Skuša se izviti iz tega stripa, a okvir je kot zapor in znotraj ni nič, zato spozna, da lahko trguje s čemerkoli, od najbolj perverzne do najbolj grozljive ideje – vse lahko sam ustvari. Hkrati pride do razsvetljenja, da sploh ne obstaja – da je iluzija, projekcija in da je vseeno sam znotraj okvirjev. Vse te stvari počne, postane gospodar lastnih izprijenih misli. A vse to je prazno. Končno obupa in se domisli meditiranja. Ničesar boljšega ni, zato se čisto posveti temu. In bolj kot se poglablja v to, vse bolj izginja; na koncu Ziltoid izgine in vse postane le podaljšek njegovih misli. Razlog, da se imenuje Z² je iz plate Strappingov, izhaja iz enačbe x2+y2=z2. Ideja tega je iz sredi 80-ih let, ko je nek matematik dokazal povezavo med dvema teorijama in našel elegantno rešitev… Z² je po tej enačbi in tako Ziltoid izgine. A vse je iluzija. Iz umetniškega stališča, lahko ustvariš karkoli s tem… celo leteče slone, kamorkoli to lahko pelješ!
 |  |  |  |  |  |
 |  |  |  |  |  |
Pelješ lahko tudi v musical o tem, ne?
O, ja. To je cilj. Potem bomo videli. Rad sem kreativen, čeprav si ne domišljam, da bom s tem našel kak odgovor ali dal sporočilo. Samo malo se zafrkavam… Zabavno je ,da o tem debatiramo s prijatelji o vsem tem sranju… a resnično uživam v tem.
Mogoče si tista tvoja konstruktivna plat želi biti rešitelj?
Nedvomno, ampak to je tisto, do česar pridem v Deconstruction – ne moreš. Ne moreš vseh rešit. Lahko rešiš le sebe. Spominjam se, ko sem bil mlajši in sem zagnal paniko… šel sem v altruistično miselnost, bi rešil svet, a naenkrat ti šine v glavo, da gre za to, da prideš od točke A do točke B. In moja možnost neuspeha je na vsakem koraku.
… Bolje razmišljat nasprotno – neuspeh ne obstaja.
Ja, neuspeh je izbira poti. Biti odgovoren za druge ljudi, poleg sebe in hkrati se trudit biti dobra oseba in ne kreten… Ljudje hočejo vodjo, to je verska zasnova našega odraščanja. Ampak ja, če se trudiš živet po tem vzorcu, bodo ljudje okoli tebe sledili. In dobiš celo pleme… Banan. (smeh).
Kakšna oseba pa si doma, imaš kakšne hobije?
Ne vem, toliko delam, da nikoli ni časa, doma zaspim ali pa gledam TV. Če bi ne imel odgovornosti, bi verjetno kar sedel na kavču, spil malo rdečega vina… za naslednjih 40 let. A hobiji… Res ne vem! Ljubim svoje delo, počutim se srečnega, da to lahko počnem. Kadar ne delam glasbe, pa razmišljam o glasbi. Sicer pa rad gradim stvari, gledam TV, se rekreiram… Ne maram telovadbe, ampak moram ostati fit. Sem tudi vegetarijanec, čeprav rad jem… Če bi lahko jedel v nedogled, se verjetno nikoli ne bi ustavil. Sem za osnovne reči: osnovna človeška zadovoljstva, preprosto življenje. Rad imam astrologijo, kot hobi. Moje znamenje je bik in bolj preprostega človeka ne dobiš. V življenju sem z razmerji ali čemerkoli vedno nekako sabotiral vse, kar je bilo dobrega zame; najbrž sem mazohist! Rad jem, pa se trudim jest vegi in zdravo… Mislim da če bi bilo vse preveč enostavno, se nikoli ne bi razvijal…
Ursina, za Rock Hard Slovenia
Recenzije Albumov;
Solo-Albumi
1997: Ocean Machine: Biomech
1998: Infinity
2000: Physicist
2001: Terria
2003: Accelerated Evolution (The Devin Townsend Band)
2004: Devlab
2006: Synchestra ( The Devin Townsend Band)
2006: The Hummer
2007: Ziltoid the Omniscient
2009: Ki ( Devin Townsend Project)
2009: Addicted (Devin Townsend Project)
razni -solo outputi
1998: Christeen + 4 Demos (EP)
1999: Official Bootleg (CD und VHS-Video)
2000: Ass-Sordid Demos (1990-1996)
2004: Ass-Sordid Demos 2 (1991-1992)
Strapping Young Lad
1995: Heavy as a Really Heavy Thing
1997: City
1998: No Sleep Till Bedtime
2003 Strapping Young Lad ( S.Y.L.)
2004: For Those Aboot to Rock: Live at the Commodore
2005: Alien
2006: The New Black
1994 to 2006 Chaos Years (Best Of)
kot gost ali član zasedbe
1993: Steve Vai – Sex And Religion (vokali)
1994: Front Line Assembly – Millennium (kitara)
1995: Front Line Assembly – Hard Wired (kitara)
1996: Working Man – A Rush Tribute (vokali)
1996: James Murphy – Convergence (vokali)
1998: The Wildhearts – Anarchic Airwaves (kitara)
2002: Soilwork – Natural Born Chaos (vokali)
2004: Ayreon – The Human Equation (vokali)
2006: GWAR – Beyond Hell (vokali)
kot producent
1996: Stuck Mojo – Pigwalk
1997: Zimmers Hole – Bound by Fire
2001: Stuck Mojo – Violate This
2002: Zimmers Hole – Legion of Flames
2002: Soilwork – Natural Born Chaos
2003: Lamb Of God – As The Palaces Burn
2004: Misery Signals – Of Malice And The Magnum Heart
2006: Gwar – Beyond Hell
2007: Darkest Hour – Deliver Us
2007: Savannah – The Road to…
2008: Zimmers Hole – When You Were Shouting At The Devil… We Were In League With Satan
2008: Misery Signals – Controller
2008: Bleeding Through – Declaration
2008: Becoming the Archetype – Dichotomy
2009: Sights & Sounds – Monolith (RockHard Slovenia je promoviral njihov nastop v Celju)
