SUMA – Ashes
(Argonauta Records, 2015)
Kaj označuje predpona post v slehernem postmetalskem, post-HC ali post rockerskem izdelku? Je to zgolj markettinški magnet, ki nase vleče vse tiste, ki se v okvirjih primarnih žanrov niso mogli najti in vedno poudarjajo pri sebi nujo po estetskem več, po presežkih? Na slednje limanice se prav zlahka lepi še kaj drugega kot esenca, seveda pa je bilo v primarnih krogih veliko tistih posnemovalcev, ki so posnemali samo površinskost, svoj vakuum vsebine pa prodajali kot čisto katarzo, pomanjkanje smisla pa ovijali v tančice filozofske nerazumljivosti, metafizike in nihilizma. Živimo v časih, ko se da vsepovsod razbrati in čutiti krizo identitete, smisla ter krizo pomena. Recesija vsebine se kompenzira s preobiljem formalnosti, pomanjkanje lastnega poguma pa s posnemanjem tistih korakov pionirjev, ki so se že izkazali za efektivne ter uspešne. Med slednje oponaševalce bi človek prav zlahka prišteval tudi švedske sludgerje, stonerje in doomovske nekonformiste, skupino Suma. Če že po čem, so fantje v preteklosti dosledno posegali po nevrotičnih prijemih avantgardistov Neurosis, derivatni udar dobro znanih razcefranih kitar, bobnov ter razjebanega basa pa se človek vnovič nadiha z novo izdajo albuma Ashes, ki je prvič penetriral v svet davnega leta 2010.
Atmosfera kaotičnosti tretjega celovečerca se brez olepšav gradi prek ritmičnih kanalov. Melodika je degradirana, razbita na fragmente masivnih rifov z globokim prizvenom praznine prostora. Suma so garači, ki svoj kompendij poetike skrijejo za masivom teže, mišic in popolnega retro sludgea, kot bi se sludgea lotil Buzz Melvin. Četverec, pogojno kvintet ali koncertni sekstet servira težko začinjeni zalogaj shematsko začrtanih Petrovih kitarskih rifov, težke eksistencialne prvinske poetike Ricka na semplih ter neolitske ritmike bobnov in basa v domenah Erika in Johana. Težkokategorni nanosi masivnega balasta bolečine ter tesnobeodseva polarno noč, ki jo v svojem kraju Malmö bend izkuša ter zrcali ter iztiska iz zakajenih pljuč brezkompromisno ter brez olepšav. Ashes je dokument bolečine ter nihilističnega pesimizma. Ni luči, s katero bi se lahko lajšal sentiment popolne osamelosti ter zavrženosti. Pri tem so Suma bolj black metalski od black metalcev, bolj eksistencialistično neposredni od Sartra in Camusa. Še najbolj koherentno in plesno zveni uvod z morilsko skladbo Headwound. V malce več kot šestih minutah Suma porušijo vse predstave o tem, da bo v dimu plošče inhaliran en sam gram nežnosti. S statiko prepojeno grmenje nadaljevanja s skladbo Ashes se premakne v sfere megalomanskega kopičenja trenutkov in po več kot trinajstminutnem maratonu vas Suma neizprosno posilijo s še daljšo, sedemnajst minut trajajočo seanso perfidno razvlečenih zvokov distorzirane kitare ter popolno raztrešene ritmike s skladbo Orissa. Da je v krvništvu nekaj pravičnega in da lahko svet žanje le to, kar je v svoji ničevosti bilo zasejanega, malce bolj koherentno in na neposrednejši način izkriči Justice. Počasni obrat novodobnega neolitika prodira v pore gosto kot oljnata para pod pritiskom. V celoti je čutiti alegorijo na strupeno toksičnost legendarne plošče Through Silver In Blood, ki je povzdignila Neurosis na metalski piedestal mogočnosti. Suma si z molitvenika preteklosti sposojajo samo fragmente ter jih lepijo v nov pošastni mozaik težje poslušljivosti, s finalom War On Drugs pa napovedujejo obračun s svetom. Apokalipsa je stanje duha, zvok le orodje čiščenja ter artikulacije neizrekljivega.
Težko je določati, kaj je v celoti nadstandardnega ter še neslišanega. Ashes definitivno ni najbolj brušeni sludgerski stonerski izdelek, kar ste jih kdajkoli užili. Prav tako ni bil mišljen za površno preganjanje dolgočasja. Ashes je sonična destrukcija in organski revolt organizma je nuja, saj je po odporu in zavračanju esence moč čutiti pravo težo umetnosti. Suma so nekonformisti in se postavljajo na branike osebne revolucije. Borci na branikih so se odpovedali lažnim malikom in bogovom ter utvaram duha. Ashes je spev popolnega obračuna, po katerem ni na svetu več nič disneyevsko osladnega. Na ustnicah je čutiti le grenke saje gnusa, naveličanosti in tiiste predpone »post«, po katerih so ponovitve in globokoumni diskurzi povsem nepotrebni, saj se v masivu dima in saj odpravlja sleherna potreba po osmišljanju. Po takšni katarzi je človek neusmiljeno prepuščen samemu sebi. Tolažba je nemogoča, piskanje v ušesih in duši večno.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 6 / 10
