Noctiferia – Reforma
Nika Records, 2021
Ko stopaš v čevlje drugega, prinašaš v kontekst nekaj novega, glasbene predelave in prestopanje iz cone varnega in znanega, svojega na polje tujerodnega je potrebno imeti več stvari – glasba ti mora biti blizu, čeprav ne nujno na isti način, kot je bila domišljena prvotno. Nadalje moraš imeti dovolj (glasbenega) znanja, predvsem pa drznosti, jajc, da prvotno idejo dvigneš na nov, upajmo da višji nivo. Tisti, ki se loteva na tak način preoblačiti Laibache, ki so že v svoji srži in fundamentu estetsko, glasbeno in filozofsko tako močni, da lahko zlahka ostane predelovalec etiketiran z oznakami polovičarja, pretencioznega osebka, ki le stežka napolni čevlje, še manj pa premakne vatle označevanja za ped, kaj šele za meter ali dva dalje, mora biti samozavesten, predvsem pa imeti vizijo. Par let nazaj, ko so se slovenski legendarni kameleoni metala, ljubljanski Noctiferia odločili najprej predelati in rekonceptualizirati svoj lastni izraz ter zvočno podobo s, priznajmo, drzno in dobro ploščo Transnatura, se je napovedovala sprememba, reforma. In slednja, kdo bi si mislil, po letu 2016 prehaja na dvojni novi plato.
Najprej je tu vsebinska, članska sprememba, saj se tokrat zasedba v spremenjeni formi, lani so se poti razšle z dolgoletnima članoma, kitaristom Romanom Filešem ter bobnarjem Matjažem Gergeto, je zasedba namensko naredila poglobljeno spremembo ter v sestavo povabila ključni menjavi – Andreja Blatnika na kitaro ter nič manj nadarjenega Urbana Krča za bobne. Naslednja je konceptualna sprememba, saj so, kolikor je meni znano, prvič dokumentirano opustili svoj lastni lirični izraz ter se drzno odločili prebrskati kompendij pretresljivih skladb trboveljskega legendarnega kolektiva Laibach ter dokazati, da so koraki naprej možni. OK, pri tem si natočimo čistega vina in nemudoma povejmo, da je reformirati Laibache in delati revolucijo nemogoče, saj so slednji v marsičem, navkljub svoji digitalizirani in eklektični formi odsotnosti in odstopanja od analognega v marsičem bolj metalski kot marsikateri še tako skrajni metalski bend. Noctiferia, čeprav 16 let mlajši od starost industrialnega zvoka totalitarizma umetnosti nad minljivimi konstrukti družbe, so prav s skupnim imenovalcem industrialnega zvoka želeli dodati več analognega metalurškega ter so iz celote posvojili sedem skladb, ki zvenijo več kot le dobro.
Po eteričnem intru, nasičenem z zvoki tribal bobnov ter naelektrene estetike balkanske ritmike z Barbarians Are Coming (ne čudi, saj je slednje delo spretnih prstov in kaljenega okusa nekdanjega člana zasedbe Dameta Tomoskija) se začne skok v temačni diskurz družbene kritike. Najprej je tu skladba Now You Will Pay z legendarne plošče WAT, ki ponudi že prvo zveneče ime. Na skladbi se vokalno prepletata vokala vidno razpoloženega Giannija ter legendarnega vokalista zasedbe Morbid Angel Davida Vincenta.
Podobna barva obeh vokalov, temačni narativ nizko uglašenih kitar, predvsem pa zavest, da je po Milanovi temni prezenci tokrat Evil D barval konture zloveščega neba 21. stoletja grozečih migracij, ksenofobije in fašistoidne nestrpnosti, ki smo ji v tem času še tako prekleto priča, z metalurško pedantnim kolektivom estetov z vizijo, ki so si Laibache na nek način zvočno prikrojili tako, da se niso morali odpovedovati lastni esenci.
No History pri tem ne spreminja barve in intence. Krasno plavajoče kitare in mastna produkcijska linija, v kateri je ravnotežje masivnih, mastnih, nasičenih distorzij obeh kitar, ki ju narekuje ostra in lucidna taktirka Igorja Nardina, v popolnem ravnovesju z izvrstno ritem sekcijo Uroša Lipovca in Urbana Krča. Bend diha in funkcionira polno, pika na i pa so ti grleni in tako neslovensko zveneči grleni vokali izvrstnega Giannija (čeprav v zadnjih letih na vokalnem polju metalurgov lahko najdemo tudi na tej strani Alp še par konkurentov, a o tem drugič).
Demonična barva plesne gotske skladbe Tanz Mit Laibach zveni sočno, Mayhemov vokal izvrstnega Attile Csiharja pa koketira z originalom, le da mu produkcijski prijemi Petra Dimnika dajejo prikrito vampirsko noto, nekaj res temno krvavo gotskega. Tu smo potegnjeni v krvavi ples skrajnosti, smrti, minevanja in vojaških doktrin, zvoka bobnov (samo)uničenja, fašističnih ideologij, ki pa so jo trboveljski očaki namensko postavljali v odsev družbi, ki se rada kiti z barvami demokratičnosti, v srcu pa nosi prekleto več kot obet dobrega. Kapitalizem izpija temeljito in krade zrak iz pljuč svobodnemu posamezniku, ki pa je vse prej kot osvobojen svojih okovov. In Noctiferia s svojim poigravanjem z lučjo in temo to plastično in sugestivno stopnjujejo. Tudi pri elegiji o umiranju Evrope Eurovision, ki se odpoveduje puhlim višjim smislom, saj ni vizije. Zvočna vizija prekleto obstaja, Noctiferia pa s subtilno igro ostre dinamike dodajajo ravno prav liturgični šus na odprte rane sladkega trpljenja. Seksi, moram priznati, ta kombinacija črnine, gostega krvavega pesimizma in prav zvenečega zadržanega besa, ki žge na polno tudi z manj decibeli …
Da ne zaidemo – sledi totalnost smrti, umrljivosti, v času, ko Janša poziva k državljanski vojni in orožju svoje hlapce toliko bolj smiselna Smrt za smrt zveni faktično aktualno bolj kot kdajkoli. Vokal Nardinove hčere v ozadju, nato pa meditativna metastaza goste orkestracije in distorzij. Gianni vživeto deklamira Milanove ritmične obsodbe bratomorcev in maščevalcev. Kri za kri, smrt za smrt. Vrag je šalo vzel, da, zato prav v pravem hipu pademo še v grmeče kolesje elektronike z industrijskim drobljenjem kolesja skladbe Spiel Ist Aus. Ne bi vlekel paralel z Rammsteini, saj so slednji prav lakonično oklestili globino pojma laibachovskosti, manjko prezence pa kompenzirajo s pirotehniko. Tu so Noctiferia v zvoku in dometu pred nemškimi oratorji ognja. Veliko je poigravanja s tehnično zahtevnimi djentovskimi rifi, ki grmijo in pokajo na polno, zgolj v podkrepitev intenci, da je vse, kar šteje, sedanjost, pa čeprav je ta temačna in polna pesimizma. In sledi finale. Nova Akropola. Kaj naj rečem? Suspenz in koncentrirana bolečina sveta v eni sami točki, v granuli, ki pooseblja gmoto črne luknje. Dobro nasičen produkcijski zvok Noctiferie, ki se jim s saksofonom in senzibilnostjo dodaja kontura Jørgena Munkebyja iz jazzcore temačne zasedbe Shining. Kocinjenje. Popolni presežek. Tehnični knock out, ki ubija na majhnih a masivnih obratih!
Je sploh kaj za dodajat? Mislim, da smo videli in doživeli, da Noctiferia še zmorejo in znajo. Kritizirati svet ozkogledih in topoumnih demagogov, obenem pa prinašati v svet metalske estetike dodatno vrednost, presežni naboj in tudi v tujih čevljih (fak, Laibach čevljih …) ne zvenijo plehko, nedoraslo ali infantilno, temveč tako, kot znajo zveneti le sami – suvereno, samozavestno, polno in, ja, ne morem mimo tega, tako neslovensko. Prav želim si, da jim uspe prebiti debelo membrano globalnega, saj si s svojo estetiko in prezenco zaslužijo mesto v prvi ligi. Ja, tudi ob Gojiri in še čem, kar v teh puhlih časih ohranja kredibilnost in težo metala kot institucije, kot miselnega univerzuma, ki premore vizijo, ki jo puhli dvodimenzionalni svet lajkov in zgolj pojavnosti ne premore. Tu je še ena stična točka, ki poleg geopolitičnega statusa in produkcijske perfekcionističnosti druži ljubljanske in trboveljske težkokategornike – vizija, brez katere je vse lahko le pretvarjanje, prazna farsa in iluzija, ki se razblinja v nič. Pri slišanem in čutenem me ne skrbi, da jo od enih in drugih ne bi bili deležni v prihodnje, si pa nekako želim, da je Reforma le uvertura v to, da bomo kmalu deležni polnokrvne avtorske plošče zasedbe Noctiferia, ki nam bo dala vnovič po … No, da ne bomo profani, do naslednjič …
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 9 / 10
