HOT MAMA – Re-Earth
(Fastball Music, 2015)
Danes je dan priznanj, očitno, saj priznavam uvodoma, da sem kot ljubitelj alternativno lomljenih ritmov ter poetike Toolov pristranski, ko se pod secirnim nožem najdejo bendi s tovrstno oznako, če pa stoji za mikrofonom še ženska, sem pri precenjevanju vsebine ploščka še toliko bolj kritičen in previden. Da, dresdenski četverec s precej pomenljivim imenom Hot Mama je bil tako deležen prav posebnega tretmaja. Na drugem ploščku Re-Earth, ki se kiti z geigerjevsko okiteno naslovnico, je slišati dejstvo, da je lahko ženski vokal čist, a vseeno prodira v prave pore ob pravem trenutku. Moderna metalurgija z obilico progresivnega preigravanja zadane ob prave živčne končiče, ducat skladb na albumu pa potrjuje, da so Hot Mama skupina dobro uigranih agilnih glasbenikov z velikimi apetiti po širitvi izven okvirjev domačega okolja. S Sonyo Red za mikrofonom imajo fantje zelo veliko šans te sanje tudi uresničiti, saj je punca dejansko sposobna impresivne vokalizacije, bend pa presega nivo obskurne nemške produkcije ter s kakovostnimi prijemi ponuja dovolj potentnega zrnja za zobanje, a tudi v okusno pakiranem zrnju je kdaj najti kaj, zaradi česar se prigrizka hitro preobjemo.
Re-Earth se je napajal iz tolmunov alternativnega metala pozznih devetdesetih ter začetka milenija, tako je pod izvrstno, dosledno polirano povrhnjico čutiti tako vplive Kornov, Limp Bizkitov, kot tudi prijeme Evanescence ter Lacuna Coil. Plošček gre hitro, celo prehitro v uho, tako se ob poglobitvi razkrijejo tudi kozmetično prikrite hibe. Uvodni Watch Out servira dobro brušene kitarske rife, trdno ritmiko, briljantno čisti produkcijo ter fini prikaz udarne moči benda. Hot Mama se s progresijami melodije ter fino igro delcev sidrajo v podkožje s precej sugestivno dinamiko, ki gre na vse ali nič. We’ve Had Our Share dodaja malce več djentovskega poigravanja v razgiban itinerarij, ženski vokali pa funkcionirajo prek ostrega inštrumentalija kot blažilec, kot smo ga bili vajeni pri zasedbi Okvir oziroma Naio Ssaion. Udarna forma funkcionira tudi pri prvem singlu plošče, komadu Let It Die. Nežni baladni uvod se premakne že po treh taktih v nu-metalski groove Kornov, šamanski napevi ter melodična okrasja, občasni previdni in ne pretirani growli pa ponujajo dejansko vse adute, zaradi katerih lahko Hot Mama funkcionirajo kot sonično dovolj prepričljiv sparing partner za vsako novometalskim zvokom naklonjeno publiko. Baladni operetni uvod dramatične Hostile Stars se nato lomi na metalskih medmetih, ki bi radi konkurirali Serju Tankianu in System Of A Down, a je v celoti preveč matranja in umetnega polnila, da bi komad funkcioniral ter prerpičal. Ratio je bil preveč prisoten pri arhitekturnem zastavljanju premis gibanja. Ni dovolj prepričljive organske naravnosti. Preveč je vsega in premalo naravnega, organskega. Valley Of Laughter aktivira več distorziranih kitarskih salv ter dobro merjenega ritma. Povratek v udobno prestavo ponovitev priča, da je bila limita dosežena in da nadaljnjih nadgradenj ali presenečenj ni moč pričakovati. Kornijada s skladbo Beco, premalo vokalno ostri Liar, djentovsko zblojeni Labyrinth ter na istih akordih, a z bolj grooveu naklonjeni inštrumentalij skladbe Cyberdrome dajejo vedeti, da je bend agilen ter kakovosten, manjka pa jim en majhen ščepec »tistega« da bi bili izjemni. Po razgibanem vakuumu brezzračja in izpraznjenosti naboja naelektrenosti s skladbo Alive sledi feminiziran obisk enoličnega Unhollywooda, sklep drugega celometražnega izdelka s kontemplativno zračno kitarsko meditacijo skladbe One Goes To Danzing pa zastori vnovične utiritve v orbito Zemlje dokončno padejo.
Iskreno povedano, nad slišanim nisem razočaran. Bend Hot Mama na ravni mikrokozmosa deluje perfektno, manjka pa jim širša slika, načrt kaj bi želeli na koncu s celoto povedati. Prav zato s časom koncentracija pade, z njo pa tudi faktor navdušenja. Manjka jim morda trdnejši koncept in neko trdnejše težišče, na trenutke pa tudi malce več jajc in lastne hrbtenice, morda več vokalne drznosti ter kakšen hip bolj naravnega spusta v sfere nepričakovanega. S tem albumom je korak v smeri osebne zoritve sigurno storjen, je pa dovolj prostora za nadgradnje in izboljšave, s katerimi lahko Hot Mama delujejo še bolje, bolj prodorno in sežejo bolje tudi po nitih daljnoročnejšega spomina. Re-Earth je soliden studijski izdelek, ki deluje koherentno in morda celo preveč premišljeno. Prav zaradi hladnejšega podtona kalkulacij je dejavnik dolgotrajnejšega vpliva manjši, kot bi bil lahko sicer, a talentirane zasedbe zato ne gre prehitro odpisovati, saj znajo v prihodnje še bolje presenetiti ter servirati več globine, žmohta in dobre glasbe.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 5,5 / 10
