ARCHITECTS OF CHAOZ – The League Of Shadows
(Metalville Records, 2015)
Metal postaja vse bolj biznis in ko sklicevanje na preteklost prodaja tudi bolj povprečne plošče je zaslutiti pod vsem tem biznisom in sklicevanjem veliko povprečnosti, ki že vnaprej patetično išče razloge za drugačno percepcijo ali navajajo na strahospoštovanje slušečih in mislečih. Določene stvari, ki so se zgodile v preteklosti, bi bilo bolje, da tam tudi ostanejo – z vsem dolžnim spoštovanjem do nostalgije in prvinskega »greha« prazgodovine. Pri definiranju smisla življenja tako ne bi smelo par let dela v sedaj že korporacijskem trustu Iron Maidenov biti vse, kar določa, karakterizira in omejuje domet Paula Di’Anna, prvega vokalista kultnih Britancev, a žal je prav ime Maidenov tisto, ki striže krila postaranemu samooklicanemu prvinskemu temelju pravovernega heavy metala. Dejstvo je, da je Paul s svojimi prvinskimi začetki zelo hitro dosegel maksimum svojega vokalnega razvoja, Maidni pa so šele s prihodom Brucea Dickinsona odprli vse registre ter postali eksplozivnejši kot kdajkoli, pa pustimo tokrat tovrstna razglabljanja ob strani ter preskočimo iz osemdesetih let v nov milenij. Architects Of Chaoz je bend, ki se prodaja z etiketo povezljivosti z Maidni, a baje na povsem novi osnovi. Paul Di’Anno si navkljub trudu, da dokaže, da zmore nekaj dobrega narediti tudi sam, še vedno oklepa bližnjic, je pa gospod po 15 letih premora končno zbral dovolj poguma, da servira svež celovečeren album in ne pogretih predelav že slišanega ter poskuša ujeti z novim novim začetkom svojih pet minut vnovične pozornosti. Tokrat torej ne bomo deležni svežega kolača narejenega iz starih jajc in res ne tvegamo salmonele?
Architects Of Chaoz stavijo na enostavno matematiko. Poleg Di’Anna se v enačbo prišteva Di’Annov dolgoletni spremljevalni nemški bend The Phantomz, s katerimi se na plošči sliši koncentrirani kratkometražni modernizirani odjek osemdesetih ter zgodnjih devetdesetih z obilico novodobne produkcije. Paulovi vokali so dobro prečiščeni in izpovedujejo dejansko zgodbo zadnjih več kot 20 let. Slišati je evolucijo od začetkov z istoimenskega benda Di’Anno do Battlezone, Killers, Praying Mantis, Nomad, zloglasnega in ne najbolje pripravljenega interluda z The Beast do novodobnih poskusov z The Rockfellas. Veliko je potenciala in več je ostrine, kot jo je zmogel iz sebe stisniti v preteklosti. Forma domala skoraj upokojenega Di’Anna se je v tem času izboljšala. Po enajstih avtorskih ter drzni, subtilni predelavi Deep Purple klasike Soldier Of Fortune je jasno, da je glavna jed še vedno instant dokazovanje gesla, da stari gardist navkljub starim letom še zmore tresti zemljo, a je v vsem skupaj tudi veliko prostora za izboljšave. Nemška aliansa spremljevalnih The Phantomz tu kot prilogo glavni jedi preveč predvidljivo servira salve bombastičnih kitar, ki stremijo po epskosti, skelet starodobnega heavyja na novodobni power osnovi pa kompaktno dopolnijo (preslabo) podkrepljeni bobni in bas. Album The League Of Shadows je kot celota zabaven šopek preproduciranih stereotipov, ki z agresivnejšo produkcijo dosegajo zelo hitro kontraučinek. Ko želijo v kratkih, manj kot petminutnih skladbah nasititi vse, se v istem košu znajde NWOBHM rutinirana opereta (How Many Times), juvenilno uporniški nonkonformizem metalca, ki si ni drznil postati punker (Rejected) ter baladni poskusi kosanja s progresivnim katalogom v začetku omenjenih Maidnov (slednjim Di’Anno namensko doda ščepec HC metalcore note, ki zveni obrtniško in, iskreno, prav čudno (Dead Eyes)) ter samozavestno celo izleti v veliki bazen novodobnega power metala. Pri slednji se Architects Of Chaoz v oprientalsko podkrepljeni skladbi z istim imenom prav zlahka postavijo na paravan Symphony X.
Iskanje notranjega ravnovesja ter miru za gospoda Di’Anna še poteka, v tem procesu samouresničitve ter pomiritve pa je poglavje z Architects Of Chaoz eno boljših, a še vedno daleč od perfekcije. Album solidno dopolnjuje rubriko tradicionalnega in v tem delu je Di’Anno zadovoljivo opravil domačo nalogo ter svetu ponudil še nekaj več kot boleči sklic na tistih nekaj trenutkov z Iron Maiden. Recimo temu več iskrenosti, energičnosti in jajc. Tokratna jed je res bolj sveža, da pa ne bi vedno zapadali v stanje apatije ter brezbrižnosti pa bi bilo potrebno zdaj končno le za dlje časa in bolj suvereno odmisliti tisto, kar je bilo in ni več ter suvereno stopiti iz sence velikanov na svoj košček samonikle unikatnosti. Doslej je bilo v tem delu spektra premalo efektive, preveč nostalgije in svetobolja ter preveč izgovorov za neefektivo, ali gre dejansko tokrat za daljnoročnejšo treznitev ter prevetritev postanih energij pa bo pokazal samo čas osvobojen vseh predsodkov ter tržnih bližnjic.
SANDI SADAR ŠOBA
