ENEMO J – Miley Virus
(Digital Media Records, 2015)
Sem morda spregledal znake življenja, ko se je nazadnje meril pulz generičnemu in mrtvemu metalcoreu? Kot kaže je vera v stereotipni moderni splet jeze in svetobolja še prekleto živ, vsaj sodeč po staffordshirskem bendu Enemo J, ki je lani izdal že svojo peto studijsko ploščo Miley Virus. Na preproducirani groove navlečeni četverec iz mesteca Burton stavi na standarde žanra, kjer ne manjkajo pompozni spevni vokali, grlenost niti kitarske salve, ki se na vsake toliko ustavljajo na mestu, da si naberejo novo dozo bolečine. HC je postal na prehodu milenija jokav in oropan možatosti, v svojem neodločnem tipanju za identiteto pa je pripravljen posegati po sleherni bližnjici. Sicer korektno zapakirani niz enajstih skladb v celoto vključuje malce bolj razpizdeno repanje (kot Limp Bizkit ali Korn, le da je tokrat vse bolj »true« in bolj »ostro«), semple in groove na groove.
Miley Virus odraža stanje duha in brezizhodnost sicer dobro naučene garaže, ki pa ne premore izvirnost ter kaj bolj konkretnega od stereotipov in hitro pozabljivega paketa brezvezne in nevsebinske naslovke (s pištolami oborožena ter s krvjo poškropljena »wannabe« psihopatka ni dovolj za to, da padem v navalu čaščenja na tla ter poljubljam tla pred bendom, ki ga na naslovnici ni niti zapisanega …), precejkrat pregrete godbe (o preživetosti forme in prežvečenosti žanra ne bi niti izgubljal besed, saj je v celoti ostalo prekleto malo hranil, vlaknin in adutov za dokazovanje nasprotnega) ter verbalnih klišejev (besedila na nivoju srednje šole ne prepričajo še tako površno poslušajočega mimoidočega). Po udarnih salvah vakuuma na This Is Not A Toy sem upal na to, da bo v agresivni celoti več doslednosti in deathcore brutalnosti, a so britanska srca bližje Linkin Parkom ter modrookemu frontmanu plesnivih piškotkov. Bullshit! Miley Virus se hrani s praznimi formami ter sicer dobro sproduciranih floskulami, ki pa me ohranjajo hladnega, kot so me pred več kot desetletjem nazaj pustili dobro ohlajanega Korn. Enemo J pa ga terajo dalje. Five Percent umirja strasti s senzualnim podrkavanjem celote s sintezo Freda Dursta ter jokavega emo corea. Fantje obljubljajo This Stops Today, a se generika samo še kopiči in povzroča živčnost, bes, pri katerem pada tema na oči. Ides Of March poskušajo pretresti s satanskim introm, pri katerem se grleni vokal Craiga Hartwella groteskno oklepa razbrazdane forme, ki ji ne verjamete več, klavstrofobične kitare Kierina Berryja ter Haydna Edwardsa ne ponudijo preskoka na višji plato, ritem sekcija pa se v prepotentnem miksu kar izgublja. Linkin Parkovska Majora povzroča izpad debelega črevesa, po katerem si več ne opomorete do samega konca (in šele na sredini ste!). Emo sranje se samo stopnjuje in gosti – z jokavimi ženskimi vokali, nasemplanimi violinami in precej plehkimi dvodimenzionalnimi aranžmaji v nadaljevanju. Miley Virus, rečeno drugače, prav fino odtujuje levo in desno možgansko polovico ter vas spravlja v stanje možganskega mrtvila ter intenzivnih krčev v zapestju, ko po gledujete, kdaj se bo vse skupaj le nekako sklenilo, a lahkega konca v tej mineštri vsega in ničesar enostavno ni moč hitro najti!
Plošček Miley Virus je intenzivno mučenje s kopico nepotrebnih priklicev ne ravno opevanja vredne metalske preteklosti. V svojem bistvu je plošča odraz krize duha modernega metala, ki je v odrekanju svojemu pravemu prapočelu pozabil na prave razloge za svoj obstoj ter se je posvečal samo šminki, formi, klišejem ter medijski všečnosti. Enemo J ne premorejo niti slednjega, saj se plošča brez imena benda ter naslova plošče kar hitro premakne v sfere namenskega hitrega odmišljanja. Bend v svoji sonični napolnjenosti ne ponuja nič novega, nič svojega, nič konkretnega, zakar jim le stežka obetam svetlo prihodnost ter preboj med elito. Da bi v celoti našli kaj užitnega in svežega bi morali namensko odmisliti zadnji dve desetletji dogajanja v sferah »naprednega« in »modernega« metala. Prav zato sem tokrat, ves hladen in nedovzeten do salv praznine, trdno na strani okopov, ki nasprotuje tovrstnemu kvarjenju dobrega okusa in glasbe.
SANDI SADAR ŠOBA
OCENA: 2 / 10
